V prerezu: MEGADETH (2011-2016)

Foto: promo
Foto: promo

Megadeth so eni tistih izvajalcev, ki poleg glasbe pogosto ustvarjajo tudi pestre medijske vsebine, sploh če v enačbo vstavimo (še) alfo samca Davea Mustaina. Enega najboljših thrash kitaristov, hkrati pa tudi svojega največjega sovražnika. Scenskega negativca, katerega osrednji motiv je bilo dolgo le iskanje načina, kako premagati Metallico. Se jim maščevati in pokazati, kaj so izgubili z njegovim odhodom. Naj si bo dobro ali slabo, Daveov odhod iz Metallice je soustvaril eno najboljših zgodb o povratku. Koliko izvajalcem je po odhodu iz enega komercialno najuspešnejših bendov uspelo ustvariti vsaj približno dostojno protiutež?

Zgodovin obeh bendov pa ne tvorijo le uspehi, temveč tudi padci, izdaje, iskanja novih identitet in tako dalje. V eni takšnih so se med letoma 2011 znašli tudi Megadeth in izdali tri, recimo temu zanimive albume:

Foto: Roadrunner, promo
Foto: Roadrunner, promo

Thirteen (2011)

Thirteen (stiliziran kot Th1rt3en) je bendov trinajsti studijski album, ki je nasledil leta 2009 izdani Endgame. Gre za prvo studijsko Megadeth ploščo po The World Needs a Hero (2001), na kateri lahko znova slišimo basista in soustanovitelja Davida Ellefsona. Projekt je bil posnet med majem in junijem 2011 v Vic’s Garage, San Marcos, Kalifornija, njegova produkcija pa je delo Johnnyja K in Davea Mustainea.

Pregled skladb

Ploščo začenja ‘Sudden Death,’ ki naznanja, da bo pred nami še zanimiva pot. Bend namreč tolče z vsemi cilindri tako v smislu menjav tempa in izmeničnega prehajanja riffov po kanalih kot aranžmajsko ter interpretativno. Poleg tega je tukaj tudi samo besedilo. Prepričljiva besedna igra o morilski zveri iz pekla (človeku?), ki bo na koncu deležna “božje kazni”, samouničenja. V podobni maniri je izvedena tudi ‘Public Enemy No. 1.’ Hitro in s pridihom Randyja Rhoadsa iz najboljših časov Ozzyjeve solo kariere. Drugače pa zanimiv poklon enemu največjih gangsterjev vseh časov. Alu Caponeju, saj skladba predstavlja zgodbo z njegovega zornega kota. Če gre verjeti članom, naj bi ti med njenim snemanjem izkusili tudi njegovo prisotnost, kajti to je potekalo v Caponejevem nekdanjem skrivališču.

Spodbudnemu začetku sledi padec kakovosti. Čeprav ‘Whose Life (Is It Anyways?)’ s svojim riffom na začetku še nekako obeta, ta v nadaljevanju obstane na mrtvi točki. Pa tudi sama vsebina je zelo klišejska, saj je bilo o vtikanju drugih v naša življenja povedanega že preveč. Padanje se nadaljuje tudi s prihodom ‘We the People,’ ki z izjemo zaključnega riffa in nekaj vmesnih sekvenc ne ponuja ničesar zanimivega. Podobno velja tudi za samo besedilo, ki se znova utapljala v predvidljivosti. Čeprav imam rad distopična besedila, bi od skupine kova Megadeth, ki se okoli njih vrti praktično celo kariero, pričakoval več. In da situacija ne bi mogla biti slabša, je tukaj še ‘Guns, Drugs, & Money.’ Vemo, da težko življenje iz ljudi pogosto ustvarja kriminalce, a tudi takšen balast ima lahko hitro podobne učinke. Igričarska ‘Never Dead’ s svojim instrumentalnim uvodom in stopnjevanjem tempa naznanja, da je pred nami izboljšanje, do katerega pa ne pride. Čeprav ta občutno presega kakovost zadnje trojice, gre za še za eno v najboljšem primeru povprečno stvaritev. Za izdelek z dobrim uvodom, ki zvodeni skoraj tako hitro, kot je prišel.

Album nadaljuje nekdanji demo ‘New World Order’ iz časov Countdown To Extinction (1992). Navkljub temu, da ima ta primerjavi z ‘We the People’ boljše distopično besedilo, začinjeno z nekaj zanimivimi zavoji in spremljevalnimi vokali, je to tudi vse. Če demo ni bil dovolj dober takrat, zakaj bi ga uporabili zdaj? Naslednja je na vrsti ‘Fast Lane.’ Čeprav cenim popestritev slišanega, skladba sploh ob dejstvu, da gre za prvi del, občutno prekorači svojo dobrodošlico. Če bi opevanje ljubezni do hitrega življenja in posledice le tega (‘Black Swan’) smiselno združili, bi zadeva izpadla precej boljše. Tako pa smo dobili zgolj dve pozabljivi skladbi.

Zadnjo četverico začenja ‘Wrecker’ ali ‘Fast Line,’ izveden pravilno. Skladba namreč ne prekorači svoje dobrodošlice, ampak nam s svojim duhovitim besedilom celo pokaže, da vse le ni tako slabo. Ustvari prijeten občutek, ki ne traja dolgo. Distopična psevdo ledzeppelinska balada ‘Millennium of the Blind’ namreč ploščo vrne v že znane vode nepotrebnega korakanja na mestu. Gre za še en ostanek preteklosti, ki bi ga bilo bolje pustiti v arhivu. Podobnega izvora je tudi ‘Deadly Nightshade,’ ki za razliko od ostalih opravi svojo nalogo. Prijetno presenečenje, posvečeno odmevni rastlini (lahko pa tudi Jacku Ripperju), ki s svojim srednje hitrim tempom in basiranjem sposobno pripravi teren za zaključek. Za zloveščo in najbolj baladno stvaritev na albumu ’13,’ ki poskrbi za dostojen konec poti.

Gledan kot celota album ne predstavlja posebnega presežka, kar pa ne pomeni, da je ta slab. Med kopico balasta, ki po nepotrebnem kvari ploščin tek, se skriva tudi lepo število močnih skladb. Zadev, ki so ob izidu naslednjega albuma krivično zdrsnile v ozadje in bi si zaslužile več pozornosti. Poleg tega je tukaj tudi naslovnica. Nekakšen poklon preteklosti, kakršnega tudi do danes nismo videli že zelo dolgo časa.

Ocena: 2,5/5

 

Super Collider (2013)

Foto: Tradecraft/Universal, promo
Foto: Tradecraft/Universal, promo

Po dokaj spodobnem vstopu v novo desetletje so Megadeth leta 2013 poskrbeli za razočaranje, ki je prišlo v obliki njihovega štirinajstega studijskega albuma. Prve plošče, ki je izšla pri Mustainoovi založbi Tradecraft (del Universal), hkrati pa tudi zadnjega izdelka, na katerem lahko slišimo tudi bobnarja Shawna Droverja in kitarist Chrisa Brodericka. Projekt je bil posnet med decembrom 2012 in marcem 2013 v Vic’s Garage, San Marcos, Kalifornija, njegova produkcija pa je znova delo Johnnyja K in Davea Mustainea.

Pregled skladb

Album začenja ‘Kingmaker,’ ki s svojim uvodnim basiranjem in riffom sicer naznanja, da bi skladba lahko bila dobra, do česar pa žal ne pride. Generično nadaljevanje ji namreč odvzame ves elan in poskrbi, da drugače všečno besedilo o tegobah odvisnosti po nepotrebnem ostane spregledano. Čeprav bi skladba delovala boljše, če bi se pojavila kasneje, bi iz zbrane množice težko izbrali drugega odpiralca. Morda priredbo ‘Cold Sweat,’ ki pa bi lahko glede na situacijo pri poslušalcih zbudila drugačne vtise.

Album nadaljuje komercialno naravnana ‘Super Collider,’ kjer bend zajadra v svet fizike in trkalnikov. Čeprav ima pesem nekaj zanimivih momentov, je ta preveč generična, da bi dalj časa ostala v spominu. Poleg tega so tukaj tudi Mustaineovo petje, za katero se zdi, da se po nepotrebnem utapljala v različnih efektih. Kot da je želel oponašati Stephena Pearcyja (Ratt)? Prihod ‘Burn!’ in kvazi motivacijske ‘Built For War’ ne popravi okusa. Če je prva prej podobna nekakšni studijski improvizaciji z znosnim besedilom o zanikanju lastne preteklosti, druga več kot zanimivega riffa ne premore.

Z zgodbami samomorilcev navdihnjena ‘Off The Edge’ predstavlja premik v pravo smer, saj ima vse, kar smo si lahko le želeli do tega trenutka. Galopirajoči riff, nekoliko drugačnega Davea in aranžma, ki navkljub svoji preprostosti deluje presenetljivo celovito. Čeprav se distopična ‘Dance In The Rain’ začne všečno in zanimivo, je njen sklepni del, kjer se Mustaineu za mikrofonom pridruži še David Draiman (Disturbed) popolnoma nepotreben. Pozabljiv in neizstopajoč, kar skuša neuspešno prenesti tudi na ‘Beginning Of Sorrow.’ Na zloveščo odo o vplivih sprejetih odločitev na lastna in druga življenja, ki (vsaj začasno) album znova usmeri v pravo smer. Do prihoda z elementi južnjaške Dixie glasbe navdihnjene ‘The Blackest Crow.’ Navkljub njeni tematiki o tegobah žalovanja in vnovičnemu prgišču zanimivih sekvenc ta tako kot ‘Forget To Remember’ k celoti ne prinese ničesar novega. Sploh zadnja, ki ima potencial, da bi postala radijski hit, kakršnega je z albumom skušala doseči skupina. Bluesovsko brenkanje in udarni riff napovedujeta, da bi lahko ‘Don’t Turn Your Back…’ poskrbela za dostojno slovo albuma, do česar pa ne pride. Gre še za eno zapravljeno priložnost, ki se navkljub zanimivemu besedilu in všečnemu refrenu znova ujame v zanko pozabljive povprečnosti.

Ponoven obisk albuma, do katerega je prišlo skoraj desetletje po njegovem izidu, je pokazal, da je bil moj spomin do njega preveč strog. Ta ima namreč kar nekaj svetlih trenutkov, ki ostajajo v senci generičnosti preostanka. Ob upoštevanju ustrezne časovne distance lahko rečemo, da bi plošča delovala boljše, če bi jo združili z njeno predhodnico. Ali, da bi ta zaradi svoje komercialne narave lahko izšla kot Mustainov solo album. Po drugi strani pa, ali ni Dave že zdavnaj (oz. že samega začetka?) postal osrednji obraz Megadeth?

Ocena: 2/5

 

Foto: Tradecraft/Universal, promo
Foto: Tradecraft/Universal, promo

Dystopia (2016)

Po seriji zamud so se Megadeth leta 2016 vrnili z novim albumom. Že petnajstim po vrsti, hkrati pa tudi drugim, ki je izšel pri Mustainovi založbi Tradecraft/Universal in edinim, posnetim v sodelovanju z bobnarjem Adlerjem. Plošča je nastala med aprilom in junijem 2015 v Lattitude Studio South, Leiper’s Fork, Tennessee, za njeno končno podobo pa sta poskrbela Dave Mustaine in Chris Rakestraw. Gre tudi za zadnji, ki so ga Megadeth ustvarili skupaj z basistom Ellefsonom.

Pregled skladb
Album začenjajo skrivnostne orientalske melodije ‘The Threat Is Real,’ po katerih v nas plani udaren riff in nam servira prepričljiv dokaz, da bend navkljub komercialni naravnanosti predhodnika ni pozabil na svoje korenine. Se je bil zmožen vrniti k preverjenim metodam. Pri analizi pesmi ne smemo spregledati tudi samega besedila, ki sovpada z rdečo nitjo projekta. Ali je svet res poln elit, ki so za dosego svojih agend pripravljene žrtvovati podrejene? Ali smo ljudje res izgubili vizijo? Ali res v vsakem odrešeniku vidimo zgolj množičnega morilca in obratno? V podobni maniri je izvedena tudi naslovna ‘Dystopia,’ ki s še enim udarnim riffom in prijetnim stopnjevanjem prepričljivo nadaljuje pot. Vsebina besedila ne odstopa od začetnih smernic, le da se to tokrat osredotoča na kritiziranje konformizma in zavajanja s pol resničnimi informacijami. Basovski uvod ‘Fatal Illusion,’ ki obravnava muke družbeno nesprejemljivih posameznikov, poskrbi za zmanjšanje obratov. Čeprav upočasnitev in povečanje trdote zvoka zaznamujeta dobršen del skladbe, to spremljajo tudi različni ovinki in menjave tempa, ki dosežejo svoj vrhunec v zaključnem delu. ‘Dance in the Rain,’ narejen pravilno, kar pa ne pomeni veliko. Pesem se namreč pojavi bistveno prezgodaj in tako pokvari albumov tek. Glede na to, da sta naslednji dve izvedeni v podobni, a tudi boljši maniri, se ta morda zdi celo odveč. Bobnarsko naravnan uvod naznani prihod ‘Death from Within,’ ki obravnava enega najznamenitejših podvigov grškega junaka Odiseja. Izgradnjo trojanskega konja in njegovega pomena v vojni sami. Čeprav predstavlja njen prihod nekakšen premik v pravo smer, ta obstane v ozadju. Navkljub temu, da si upravičeno zasluži mesto na albumu, je nadaljevanje plošče (z nekaterimi izjemami) preprosto boljše. Album nadaljuje z nekakšno koračnico navdihnjena ‘Bullet to the Brain,’ ki poskrbi za začetek albumovega vrhunca. Gre namreč za pravilno izvedbo tistega, kar so Megadeth skušali doseči z zadnjima skladbama. Nekakšen preplet sedanjosti in preteklosti, ki ne zveni prisiljeno. Pa tudi samo besedilo … Kaj povzroča nenavadna razmerja med nevarnimi posamezniki? Malo manj distopični ‘Bullet to the Brain’ sledi ‘Post American World,’ kjer se skupina znova posveti znanim tematikam. Kakšen bo svet, ko bo propadlo ameriško cesarstvo? Prepričljivo nadaljevanje zajetega vala, ki ne prinese le jeznega Davea, vnovičnih prehodov med hitrim in počasnim tempom, ampak tudi baladno razpoloženje, ki se nadaljuje tudi s ‘Poisonous Shadows.’ Z zloveščo, akustično stvaritvijo, ki sledi postavljenemu standardu in se osredotoča na posameznikovo trpljenje ter posledično skrivanje njegovega pravega jaza. Zadnjo četverico skladb začenja instrumental “Conquer or Die!” Čeprav ta navrže nekaj zanimivih momentov, so ti premalo, da bi si zadeva zaslužila status samostojne skladbe. Združitev z “Lying in State” bi ji na tem mestu veliko bolj koristila. Pri zadnji gre namreč za dobre tri minute in pol dolgo (ponovno distopično) skladbo, ki bi ji brez težav dodali nekakšen srednje dolg uvod. Drugače pa je to tudi mesto, kjer bi se album lahko zaključil, saj sta “The Emperor” in “Foreign Policy” (Fear cover) povsem nepotrebni.

Dystopia tudi po preteku šestih let ostaja trden in celovit izdelek, ki močno izstopa iz kataloga Megadeth. Ideje so, izvedba tudi, morda bi bila lahko skupina le bolj pazljiva pri izbiri pesmi. Reden del ima namreč kar nekaj balasta, ki ne koristi nikomur.

Ocena: 4/5