Saxon so eni tistih izvajalcev, ki so na začetku osemdesetih soustvarjali novo različico britanskega heavy metala. Nekaj časa uspešno držali korak z Iron Maiden in Judas Priest, nato pa nekako obstali v ozadju. Niso dosegli nivoja, kot so ga Steve Harris in tovariši. Naj si bo to posledica Eddieja, niza komercialno bolj uspešnih plošč, vodstva ali česa četrtega. Vsak “zakaj” vedno prinaša svoj “zato,” zaradi česar so takšne razprave brezpredmetne. Sploh pa je glasba subjektivna, zato je vsaka trditev “Maidni so boljši” pravilna ravno toliko, kolikor je pravilna izjava, da so Saxon “večji frajerji”.
O albumu ‘Carpe Diem’
Je pa res, da so zadnji tekom let ostali bolj zvesti svojim koreninam. Si privoščili manj izletov v druge smeri, kar se odraža tudi v bolj koherentni diskografiji. Biff in tovariši se namreč ne skušajo oddaljiti od svojih začetkov, ampak ostajajo zvesti obrti. So (do neke mere) ujetniki prekletstva malih izvajalcev. Imen, ki ostajajo lačna. So del druščine, katera tudi v svoji zlati dobi ni imela velikega hita in ne more spati na lovorikah. Če je v primeru Iron Maiden izid albuma bolj nekaj, kar pač nastane vmes, nova marketinška faza, predstavlja za Saxon ta bistvo obstoja.
Carpe Diem poleg 10 skladb prinaša tudi vrnitev Andyja Sneapa. Producenta, ki je med drugim poskrbel tudi za studijsko osvežitev Judas Priest. Čeprav album morda deluje konceptualno, osredotočeno na čase rimskega imperija, to ne drži. Na njem boste namreč našli tudi astronomijo, aktualno pandemijo, razmišljanje o ceni napredka, srednjeveška romanja in še kaj. Zanimivo druščino, ki vas brez posebnih pretresov pripelje od začetka do konca. Kar pa je tudi bolj ali manj vse. Bend še zmeraj premore ustvarjalno slo, ki nam v 10 skladbah ne navrže ničesar slabega. Po drugi strani pa (razen nekakšnega nadaljevanja ‘Crusader’;‘The Pilgrimage’) tudi ničesar izrazito posebnega. 9 skladb, ki se gibljejo nekje med povprečno in zanimivo. Material, ki poslušalca ne razočara, hkrati pa ga tudi pretirano ne navduši. Podobno kot zadnji studijski plošči Deep Purple. Solidna izdelka, ki si zaslužita vaš čas, hkrati pa tudi albuma, ki bosta (v primerjavi s klasičnim materialom) z izidom novega deležna manj pozornosti.
Carpe Diem ne predstavlja novega poglavja v zgodovini Saxon. Je pa vseeno plošča, na katero je lahko bend s skoraj 50-letno zgodovino še kako ponosen!
Ocena: 3,5/5
