Deset vprašanj s kitaristom in mladim ustvarjalcem Nejcem Ušlakarjem. Glasbenik, avtor in vokalist vse v eni osebi. Med drugim si je v zadnjem času pridobil spletno občinstvo v Braziliji, vmes pa aktivno sodeluje z najrazličnejšimi slovenskimi izvajalci. Samouk, ki je skozi čas in izkušnje postal vrhunski plačani kitarist z veliko glasbeno širino, ki mu predstavlja največji odsev kvalitete. Odlika ga je popeljala na največje slovenske odre, trenutno pa načrtuje še solo projekt, o katerem je spregovoril v našem intervjuju.
ROCKER.SI: Jaz te najbolj poznam kot kitarista pri Alyi. Se lahko mogoče malo bolje predstaviš, da narediva kratko vizitko. Če se vrneva na začetek, kako si se srečal z glasbo?
NEJC UŠLAKAR: Vse se je začelo, ko mi je sošolec na kitaro zaigral skladbo od Big Foot Mama. Zaradi njih sem začel igrati. Nisem poznal niti not in po resnici povedano mi je v šoli glasba predstavljala težavo. Ampak imel sem željo, pridno sem vadil in se počasi razvijal. Kasneje sem se glasbeno izobraževal, med drugim pri Primožu Grašiču in v glasbeni šoli Anžeta Vidica, ki je tako kot jaz oboževalec Slasha in Guns n’Roses, tako da sva odigrala celoten ‘Appetite for Destruction’. V srednji šoli smo bili namreč veliki frajerji in smo imeli skupino Success, s katero smo nastopili tudi v KluBaru. Najprej me je k sebi igrat povabil Gino, kjer sem nabral ogromno izkušenj, za tem pa sta me našla še Dadi Daz in Nejc Lombardo. Sodeloval sem na primer s Petrom Vodetom, ampak odskočna deska je bil zagotovo natečaj skupine Big Foot Mama, kjer sem zmagal in si prislužil mesto kitarista na njihovem koncertu. Za eno skladbo sem se jim pridružil na odru v Križankah, kar je bilo naravnost izjemno, kasneje pa so me celo povabili na še en njihov koncert. Trenutno pa igram pri Alyi in pri Bečo & Co.
ROCKER.SI: Če se ne motim, ste ravno izdali novo skladbo z naslovom ‘Malo više ljubavi’.
NEJC UŠLAKAR: Ta projekt je že starejši, ampak imamo nov zagon in smo ravno izdali nov singel. Skladb imamo za celotno ploščo in jih bomo izdajali na tri mesece, so pa vsi komadi avtorski. Yugo pop rock v srbohrvaščini. Ekipa je odlična in res se zabavamo. Lahko bi rekel, da sta to dve smeri mojega ustvarjanja, poleg tega pa igramo še pri Manci Špik in delam na solo avtorskem materialu. Septembra namreč izide moj prvi komad, smer pa bo country-pop-rock. Akustična kitara s spremljevalno skupino.
ROCKER.SI: Praviš, da si dolgo časa nisi upal peti.
NEJC UŠLAKAR: Potreboval sem karaoke. Tukaj v KluBaru me je dekle prepričalo, da grem na oder, in veš, da sem mogel iti. Tako rekoč nisem imel izbire. Tresel sem, ampak občutek je bil pa dober. Potem pa smo se vračali in nismo peli le po eno skladbo, ampak pet, deset. Vedno sem mislil, da se pevec rodi z glasom, ampak to je daleč od resnice.
ROCKER.SI: Poleg tega pa na strani vodiš še lastno malo glasbeno šolo.
NEJC UŠLAKAR: Doma imam postavljen studio, kjer izredno sprejemam tudi učence, učim pa še na privatni glasbeni šoli. Polne roke dela imam. Poleti pogosto primanjkuje koncertov ali pa so zelo slabo plačani, zato je težko živeti samo od nastopanja. Skušam imeti čim bolj odprt um, kar se tiče projektov. Tudi moje učence vedno spodbujam, da ob kitari pojejo, kajti le tako si lahko showmaker in narediš pravo zabavo. Glasba je namreč zabava.
ROCKER.SI: Kaj po tvojem mnenju odlikuje dobrega kitarista?
NEJC UŠLAKAR: Širina. Da se znaš prilagoditi in ob vsaki priložnosti dati nekaj od sebe. Delam sem tudi z DJ-ji, kjer sem se naučil, da moraš biti pripravljen na vse. Če si prilagodljiv, se da živeti od tega.
ROCKER.SI: ‘Šredanje’ ali melodični blues?
NEJC UŠLAKAR: Melodičnost, vsekakor. Raje tri tone prave, kakor dvesto prehitrih. Tišina dela glasbo. David Gilmour je na primer vesoljec. Ta občutek, pentatonika … pet tonov spremeni v izkušnjo. Občutek je potreben. Tako kot pri govoru, raje povem manj in na široko kot pa blebetam v prazno.
ROCKER.SI: Na kaj si najbolj ponosen v svoji karieri?
NEJC UŠLAKAR: Pred dvema letoma so me Big Foot Mama povabili, da na njihovem koncertu v Slovenj Gradcu nadomeščam Zorana Čalića. To je bil vrhunec. Vsake sanje se lahko uresničijo, če se trudiš. Zaradi njih sem začel igrati kitaro, potem pa sem stal in igral z njimi na istem odru.
ROCKER.SI: Komu si – reciva temu “ukradel” – največ kitarskih gibov?
NEJC UŠLAKAR: Slashu. Kot majhen sem imel na steni njegove plakate. Dobro je imeti vzornike, ker ko zjutraj vstaneš, najprej vidiš sliko svojega heroja in zato takoj začneš vaditi. Jimmy Hendrix je še eden takšnih, kot frontman pa je eden in edini Freddie Mercury. Njegovi nastopi in način, kako je pisal skladbo … Kar se tiče odra, ostaja nedotakljiv. Ampak Slash je imel največ ‘likov’ v svoji lastni glasbeni knjižnici, iz katere izbira, in od njega sem se največ naučil. Razširil mi je pogled na glasbo.
ROCKER.SI: Kaj si lahko obetamo od tvojega solo projekta?
NEJC UŠLAKAR: Prva skladba bo v angleščini, ker imam največ podpore na Instagramu. Podpira me tujci, ki mi pišejo, kdaj lahko kupijo avtorsko glasbo. Pri nas težko živiš od tega, morda pa v tujini. Želim si, da bi se nabrala množica, … tristo, štiristo ljudi v Braziliji, kamor bi šel na dopust in bi odigral še kakšen koncert. Družbeni mediji so danes tako močni, da bi dejansko lahko nabral dovolj veliko bazo sledilcev. Večina mojih oboževalcev prihaja ravno iz Brazilije. Ne vem, kako je sploh prišlo do tega.
ROCKER.SI: Imaš že izbrano ime za spremljevalno skupino?
NEJC UŠLAKAR: Ime skupine bo Nash. Gre za preprosto izpeljanko iz mojega imena in se nanaša na Nashville. Kraj, kjer je country doma. Kratko in jedrnato.
