Mitja Groznik (Deck Janiels): »Rock n’ roll v vsako slovensko vas«.

Naslovnica albuma: "On the Rocks"
Naslovnica albuma: "On the Rocks"

Kamniška zasedba Deck Janiels je svojo pot začela leta 2008, kljub svoji mladosti pa je do danes izdala dve studijski plošči. On The Rocks ) leta 2013, zadnjo II pa marca letos.

Kitarist Mitja Groznik si je ob vrčku piva vzel čas za intervju in spregovoril o novem albumu, o tem ali je rock mrtev, pozabil pa ni niti na dejstvo, da danes seksa ni več in da so droge enostavno predrage.

Od kod ideja za ime Deck Janiels?

Za takšna vprašanja pa jaz nisem pravi naslov. Ime je nastalo kot posledica prepira, ko smo morali prijaviti svoj prvi koncert. Pevec Tine je takrat predlagal Deck Janiels, ki se je očitno prijelo (smeh).

Slogovno je vaša glasba zelo blizu zvoku skupin kova AC/DC, Rose Tattoo, Motörhead in ZZ Top, prisotni pa so tudi elementi drugih žanrov. Kateri izvajalec je najbolj zaznamoval zvok Deck Janiels?

Imensko ne bi mogel izpostaviti nikogar, saj ima vsak od nas svoj stil. Sam sem fanatični oboževalec avstralskega rocka, se pravi AC/DC, Rose Tattoo in podobnih ter starega heavy metala. Tine je bolj iz punkovskih vod, Grega pa iz metalskih. Iz vsega skupaj skušamo nato dobiti nekakšno celoto, ki pa ni nikoli ista.

Zakaj je nova plošča dostopna zgolj na vinilnem formatu (s priloženo kodo za MP3 prenos)? So za to krvi trendi, prodaja vinilnih plošč se je v zadnjih letih izrazito povečala, ali pa je to zaradi vašega žanra, ki stereotipno spada na takšen format?

Našim poslušalcem smo želeli ponuditi nekaj drugačnega, izdelek, ki ga v Sloveniji nima veliko bendov. Vsekakor pa sta na izbiro formata vplivala tudi vrnitev plošč in žanr sam. Celoten album je namreč posnet »starošolsko«, temu primeren pa ima tudi zunanji videz.

V čem se nova plošča II razlikuje od svojega starejšega brata? Ste zanjo porabili vse ideje?

Slogovno se novi album ni bistveno spremenil, je pa postal veliko bolj surov in neposreden. Glede neuporabljenega materiala lahko rečem, da ga imamo na zalogi še veliko. Ravno zadnjič sem brskal po arhivu in našel okoli 30 neuporabljenih posnetkov.

Kako bi z eno besedo opisal slogan »seks, droge in rock n’ roll«?

Uff, to je bilo včasih. Seksa danes ni več, droge pa so predrage (smeh).

Se strinjaš z izjavo Genea Simmonsa, da je rock mrtev?

Rock ni bil nikoli mrtev, to je bedarija. Normalno je, da se glasba razvija in da gredo stvari naprej. Če komercialno ni tako popularen kot nekoč, še ne pomeni, da je mrtev.

Se ti zdi, da je rocku kot žanru v slovenskih občilih namenjenega premalo medijskega prostora?

Absolutno, rocku bi se lahko zagotovo namenilo več prostora. Moramo pa se tudi zavedati, da naši očetje in stari fotri niso imeli tolikšnega dostopa, kot ga imamo mi danes. Jugoton je sicer izdajal nekatere uspešnice, a o čem velikem žal ne moremo govoriti.

Že včasih je bil rock pri nas hudičeva glasba. Stari rockerji razen Pankrtov, ki so v sedemdesetih naredili nekaj rock n’ rolla, več žal niso dobili.

Potrebnih bo še nekaj generacij, da se ta žanr spravi v vsako slovensko gospodinjstvo.

Bi lahko rekel, da rock glasba pri nas nima tradicije?

Ne bi rekel, da nima tradicije kot take, Slovenija ima le majhen trg, ki se hitro zapolni in zato izbira ni ravno velika.

Bi izpostavil še koga iz domače scene?

Trenutno je pri nas veliko dobrih bendov. Tomcat, Prismojeni profesorji bluesa … da naštejem nekaj imen. Seveda pa ne smemo pozabiti tudi na skupine, kot so Requiem in Lene Kosti, s katerimi se je vse skupaj pravzaprav začelo.

Tako kot pravim, hvali konkurenco, bendi si moramo med seboj pomagati. Če si ne bomo sami, nam ne bo nihče.

Še kakšna misel za konec?

Rock n’ roll v vsako slovensko vas in pa seveda vabljeni na naše koncerte.

Realiziral in uredil: Nejc Zuapnčič – ZUPA