Konec novembra smo se pogovarjali z ameriškim kitaristom Jackom Frostom. Članom skupin Night Terror, Aldo Nova in Seven Witches ter nekdanjim koncertnim sodelavcem Savatage in Joeyja Belladonne (Anthrax), ki nam je razkril številne zanimivosti iz svoje, več kot 40-letne kariere.
Super projekt in iskrenost do oboževalcev
Pogovor sva začela s Frostovim novim super projektom Night Terror, ki ga sestavljajo še veterani Jason McMaster (Watchtower, Dangerous Toys), Karl Wilcox (Diamond Head), Dennis Hayes (Iced Earth) in Eric Ragno (London). Ideja za skupino je nastala kot nadgradnja njegovega dosedanjega ustvarjanja s Seven Witches, ki je hkrati tudi pravičnejša do oboževalcev, saj se je Frostu zdelo, da bila nadaljnja uporaba dosedanjega imena neiskrena: “Po dvajsetih letih ustvarjanja z bendom Seven Witches, skozi katerega je šlo ogromno različnih pevcev in glasbenikov, sem pri pisanju novega materiala začutil, da ima glasba še vedno značilen sevenwitchesovski prizvok. A zavedal sem se tudi, da bi bilo nepošteno do oboževalcev, da bi s popolnoma novo postavo pod istim imenom izdali še en album. Odločil sem se začeti nekaj svežega, a v podobnem duhu.”
Jack je k projektu povabil glasbenike, s katerimi je že sodeloval ali pa si je tega že dolgo želel: “Dennis Hayes je nekdanji član Seven Witches in Iced Earth. Karl Wilcox je sodeloval pri projektu Brothers in Arms, z Jasonom pa se poznava že vrsto let. Od mojih dvajsetih let, ko sva se spoznala v Los Angelesu, med njegovim ustvarjanjem albuma “Hellacious Acres” (1991) [Dangerous Toys]. Povezuje nas skupna preteklost, zato so stvari nekako padle skupaj.”
Odličen sprejem prvenca in zvestoba tradiciji
Frost nov EP Return of the Witches opisuje kot povratek k surovi metalski energiji. Kitarist s ponosom tudi opaža, da gre za enega najbolje sprejetih izdelkov njegove kariere: “Projekt smo sprva začeli precej poskusno, da vidimo, ali bo ljudem sploh všeč. No, odziv je bil noro dober, najboljši v moji karieri: ocene 10/10, 100/100 … nekaj, česar prej še nisem doživel. Zdaj nas vsi sprašujejo, ali bomo šli na turnejo. In iskreno, z veseljem bi prišli v Evropo ali pa nastopili na kakšnem večjem ameriškem festivalu, ker bi se takšen projekt najbolje predstavil v živo. Ker je EP dolg okoli 30 minut, bi lahko repertoar dopolnili s pesmimi iz naših prejšnjih bendov. Nekaj Seven Witches, Dangerous Toys, Diamond Head, Iced Earth … to bi bil res super set, mešanica novih komadov in “klasik”, ki bodo ljudem znane, čeprav nas še ne poznajo dobro.”
Čeprav je izbira najljubše pesmi sila nehvaležno opravilo, je Frost izbral “Remedy Is In The Poison”, ki po njegovem najbolj zadane bistvo benda: “”Remedy Is In The Poison”, naš prvi single, je tisti, ki najbolj izstopa. Ne zato, ker bi bile ostale pesmi slabše, ampak zato, ker ta komad res pokaže, kaj smo kot bend. Vsebuje malo vsega, kar nas predstavlja. Tako kot pri avtu, ko te na koncu prepriča ena stvar, recimo barva.”
Studijske aktivnosti vselej spremljajo tudi zanimive “behind the scenes” zgodbe: “Najprej sem se spomnil na Jasona [McMasterja]. Moram reči, da je res pravi gentleman, ikoničen pevec, ki ga izjemno cenim. Med ustvarjanjem plošče je vedno spoštljiv, na trenutke me je celo presenetilo, kako skromen in previden je bil. Lahko bi rekla, da sem ga moral prepričati, da se je začel izražati brez zadržkov in dajati iskrene predloge. Če nekaj zveni slabo, naj se mi to tudi pove. Brez olepšav. Od nekdaj sem si želel ustvarjati v razmerah, kjer glasbeniki delujejo brez ega in z iskrenim pristopom k ustvarjanju.”
EP-ju bi lahko sledil tudi polnokrvni studijski album: “Riffov in ostalih idej je ogromno. Za EP smo izbrali tistih pet, ki so se nam v nekem trenutku zdele najboljše. Z Jasonom že snujeva nove pesmi.”
Osvežili so znano klasiko
Poleg petih avtorskih pesmi se na EP-ju nahaja tudi priredba UFO “Lights Out”, ki zaključuje plošček. Zanimalo me je, če je bila takšna umestitev namenska: “Zanimivo opažanje – zavesa je bila spuščena, luči so se ugasnile, to je to. Čudovita naključna simbolika! Moram priznati, da o njeni postavitvi nisem nikoli razmišljal na takšen način. Priredbe ne spremlja nek poseben pomen, gre za stvar naše osebne zgodovine, kajti UFO predstavljajo velik del našega glasbenega odraščanja. Sploh njihovi zgodnji albumi – Michael Schenker je preprosto bil “the guy”! Res je, “Lights Out” je bila že velikokrat prirejena. Moj prijatelj Richie Faulkner jo je recimo nedavno posnel z Elegant Weapons, kjer so posneli ji nadeli izrazito heavymetalsko preobleko. Obožujem Schenkerja in nikoli ne bom igral tako kot on – tip je Bog! Med snemanjem njegovega sola sem bil res živčen, ker je tako brezčasen. Želeli smo ostati zvesti izvorni verziji, hkrati pa ji vdihniti nekaj svežine. Mislim, da nam je uspelo.”
Manj prepuščanja občutku pomembnosti
Pogovoru o zgodnjih riffih Michaela Schenkerja, ki je z albumoma “Lonesome Crow” (1972) in “Lovedrive” (1979) pomembno definiral zvok The Scorpions, ki letos precej manj opazno, kot so to npr. počeli The Rolling Stones, slavijo 60 let obstoja, je sledil prehod na bolj oseben del intervjuja. Najprej je kitarist potrdil pravilnost podatkov z Wikipedie, da mu je res ime John Dempsey, nato pa sva prešla na izvor njegovega umetniškega imena Jack Frost: “Kot otrok sem ure preživel v snegu, zaradi česar me je mama v polomljeni angleščini v šaljivo imenovala Jack Frost [po snežaku iz risanke]. Ime se je prijelo in ostalo.”
Pogovor sva zaključila z nasvetom, ki bi ga dal svoji mlajši različici: “Kot mlad glasbenik sem se preveč prepuščal občutku pomembnosti. Danes razumem, da je vse, kar imam, darilo. Svoji mlajši verziji bi zato svetoval, naj uživa v vsakem trenutku in se zaveda, kako privilegiran je. Sebe ne vidim kot zvezdnika, temveč kot nekoga, ki gre po nastopu med ljudi, se pogovarja z njimi, posluša druge skupine in se veseli glasbe.”