Eni izmed svete trojice slovenskega blues rocka Stray Train – poleg Hama in tovarišev ter Prismojenih profesorjev bluesa – so se letos vrnili z novim studijskim albumom ‘Blues From Hell – The Legend of the Courageous Five‘, ki je nasledil lani izdan ‘Just ’cause you got the monkey off your back doesn’t mean the circus has left town‘ (2016), in znova dokazali, da so slovenska tla, ne glede na trenutne trende, zmožna ustvariti glasbeni spomenik, primerljiv s tujimi izdelki v panogi.
Vseevropska turneja že ob izidu prvenca
Kakorkoli že, bend, ki je lani izdal svoj prvenec in ga v družbi Blues Pills ter Kadavar v okviru več kot enomesečne turneje promovirali širom Evrope, nam svoj aktualni studijski izdelek tudi tokrat ponuja na dveh formatih, na vinilu in na zgoščenki, ter kar je še pomembnejše, nov album je daljši za tri skladbe.
Popolnost blues rocka
Drugi studijski album kvinteta Stray Train odpira ‘Electrified‘, ki kar kliče po divji noč v baru in, ki nam s svojim dojemljivim refrenom ter besedilom nasploh še dolgo ostane v glavi.
Udarni uvodni špici sledi še boljše nadaljevanje, saj s ‘Heading For The Sun‘ bend doseže enega izmed vrhuncev plošče. Blues rock popolnost, ki je bendu zagotovo postavila nove standarde, kateri jim bodo, ob pravem sledenju, odprli še marsikatera vrata.
Če z ‘Days Gone’ začetni elan nekoliko zvodeni, ta še zmeraj ostaja visok. A tu je že skladba ‘Emona‘, bendov poklon domačemu mestu, ki album znova zavrti v pravo smer – čeprav dvomov o pravilnosti njenega vrtenja sploh ni bilo.
Albumov juriš še dodatno podkrepi ‘Mad Machine‘, bendov poklon grungeu, še posebej skupinam Stone Temple Pilots, Slash’s Snakepit in Alice in Chains. Bend se preteklosti pokloni tudi s skladbo ‘Blues From Hell‘. Tako popolnega hibrida zvokov Led Zeppelin in The Cult nisem slišal že zelo dolgo!
Tudi ‘House Of Cards‘, ‘Love Is Just A Breath Away‘, ‘My Baby’s Ride‘ in ‘Give It Away‘ brez večjih pretresov nadaljujejo smer, ki so jo pred njimi začrtale zgornje skladbe.
‘No Easy‘ nas znova opomni, kdo so vzorniki skupine, saj gre pri njenem uvodu za več kot očiten poklon skladbi ‘Kashmir‘. Poklon, ne plagiat, da ne bo pomote.
Baladna ‘Miracle‘ poskrbi, da se plošča konča kvalitetno, primerno imenu Stray Train.
Z izdanim izdelkom so Stray Train dokazali očitno. S talentom, predanostjo in ščepcem sreče se lahko premika gore. Zato mi, prosim, prihranite dejstvo, da gre, kot je priznal tudi basist Niko Jug (TUKAJ), za prekaljene glasbenike.
Godot, kje si?
Skupina je nastala leta 2015, pa ima v katalogu že ploščo, kot je ta. Marsikdo je na sceni prisoten, vsaj, desetkrat toliko pa še vedno čaka na Godota.
