Alen Islamović, eden najbolj prepoznavnih pevcev s področja nekdanje skupne države, je v osemdesetih (so)ustvaril nekatere najpomembnejše albume in skladbe v regiji. Tako v času Divljih Jagod kot z Bijelo Dugme in samostojno. Čeprav je Alen sodeloval že pri nastanku albuma Stakleni hotel (1981), se recenzija osredotoča na obdobje med ploščama Motori (1982) in Wild Strawberries (1987):
Motori (1982)
Bandov tretji studijski album je bil posnet v juniju leta 1982, izdan pa septembra istega leta. Gre za prvo ploščo, ki jo je zasedba izdala v formatu Lipovača (kitara), Islamović (vokal, bas), Budimlić (bobni). Navkljub menjavi mesta za mikrofonom je na plošči prisotna tudi “Ne želiš kraj,” katere besedilo je prispeval prvotni pevec Ante “Toni” Janković; preostanek skladb je delo dvojca Lipovača (glasba)-Islamović (besedila).
Devet skladb dolga plošča ne predstavlja zgolj spremembe v glasbenem slogu, saj je začetni deeppurplovski hard rock začel nadomeščati heavy metal, podoben takratnemu zvoku AC/DC. Poleg tega gre tudi za album, ki vsebuje (verjetno) bandov največji komercialni hit “Motori” in še nekatere druge nepogrešljive koncertne stalnice (npr. “Šejla” ali “Sve iz inata”). Poleg tega so na albumu prisotne tudi manj znane stvaritve, kot je “Divlji zapad.”
Plošča Motori tudi po skorajšnjem preteku štirih desetletij še zmeraj uspešno kljubuje zobu časa. Mladostniška energija in zanos skupaj ustvarjata koherentno celoto, ki vas tudi po seriji več zaporednih poslušanj brez vmesnih zdrsov vsakič uspešno pripelje do konca. Zavidljivo dober začetek nove ere.
Ocena: 5/5
Čarobnjaci (1983)
Že leto dni kasneje je zgornji trio svetu predstavil naslednje poglavje. Album, ki ga je zaznamuje predvsem opazna nadgradnja zvoka, v katerega je zasedba poleg svojega genskega zapisa vpletla tudi elemente takrat popularnih derivatov hard in heavy glasbe; npr. Van Halen, Led Zeppelin, Black Sabbath, Judas Priest. Poleg tega pa tudi vrhunec Islamovićeve ere, ki ne vsebuje enega samega mašila. Je ob “Nazovi me,” “Morison,” “Đavolji grad,” “Čarobnjaci” in “Sama si,” najboljši skladbi, ki jo je zasedba ustvarila z Alenom, potrebno dodati še kaj?
Ocena: 5/5
Vatra (1985)
Zadnja “srbohrvaška” plošča, ki jo je band posnel z Alenom Islamovićem, in prva, na kateri lahko slišimo basista Zlatana Ćehića, sledi tradiciji visokooktanskih odpiralcev (”Ciganka”). Rohnenje se nadaljuje tudi s koncertno klasiko ”Let na drugi svijet.” Začetni juriš se nekoliko ustavi pri ”Divljakuša,” ki kot še nekatere druge (med drugim) nakaže tudi smernice glasbenega nadaljevanja Alenove kariere. Studijsko popolnost plošče nadaljuje ”Dinamit.” Napisano ne velja za ”Cmokni me, srce” in “Hopa-cupa,” ki sicer postrežeta z nekaj zanimivimi obrati, a več ne sledita začetnim smernicam. Vrtenje v pravo smer je doseženo s prihodom ”Vatra,” kjer bi se album lahko zaključil. A kaj, ko sta tukaj še ”Touch me little girl” in ”Moja si …”.
Navkljub navedenim mojstrovinam predstavlja album Vatra slabše nadaljevanje zgodbe. Plošča namreč vsebuje kar nekaj balasta, ki po nepotrebnem zavira njen potencial. Morda bi bila izdaja EP-ja na tej točki bolj primerna.
Ocena: 3,5/5
Wild Strawberries (1987)
Sproženi val je pritegnil tudi tujino. Metal Masters/Logo Records, zaradi katere se je ekipa odpravila v London. V britansko prestolnico, kjer je nastal bandov edini polnokrvni angleški album, pri katerem sta sodelovala tudi domači Aleksander Mežek in klaviaturist Don Airey. Spomenik časom, ko je Islamović prestopil v Bijelo Dugme in bi Lipovača lahko postal kitarist Whitesnake. Z vidika samih skladb plošča vsebuje osem obstoječih izdelkov, ki so dobili nekoliko spremenjene aranžmaje in angleška besedila, in novi “Fire on the Water” ter “Wild Boys.”
Množica skladb predstavlja presenetljivo koherentno celoto, ki se lahko brez težav posluša od začetka do konca. Verjetno predvsem zaradi dejstva, da gre za preverjene stvaritve. Za pretekle uspešnice. Nekaj drugega pa so sama besedila, ki so ponekod zelo klišejska, napisana na prvo žogo, drugje pa tudi zelo komična (“Snakes Can’t Dance”), in Alenova interpretacija pesmi. Čeprav nam ta znova postreže z značilnim vokalom, primerljivim s tistim iz preteklosti, deluje njegova interpretacija preveč naučeno.
Plošča Wild Strawberries predstavlja zanimiv zaključek obdobja, ki je postreglo z nekaterimi največjimi hard/heavy mojstrovinami nekdanje Jugoslavije. Kdo ve, kako drugačna bi bila zgodovina, če bi bandu uspelo izvesti zastavljene načrte.
Ocena: 3,5/5
