Nekdanji pevec zasedbe Twisted Sister Dee Snider se je letos vrnil z novim studijskim albumom For The Love Of Metal (2018), ki je izšel pod okriljem Napalm Records, s čimer je nasledil leta 2016 izdani We Are the Ones.
O plošči
For The Love Of Metal je nastal pod producentsko taktirko Jameyja Jaste (Hatebreed in Kingdom of Sorrow), ki naj bi bil tudi »glavni krivec«, da se je Dee sploh odpravil v studio. Naj spomnim, Jamey je v sklopu svojega podcasta Deeja izzval, da naj slednji tako kot Rob Halford leta 2000 posname »sodobni« metalski album. Na presenečenje prvega je Dee izziv tudi sprejel, pod pogojem, če bo Jamey zasedel mesto producenta. Kot posebno zanimivost bi izpostavil še dejstvo, da gre še za en Deejev »samostojni album«, kjer sam ni napisal niti vrstice. Sodeč po nedavnih izjavah, naj bi razlog tičal v zastarelosti njegovega sloga pisanja. Mladi poslušalci pač potrebujejo svoje junake in ne tistih, ki so jih poslušali njihovi starejši bratje.
Pregled pesmi
Čeprav videz naslovnice napoveduje klišejsko vsebino, kot da je oblikovalec po platnu raztresel večino »metalskih stereotipov«, naj vas slednja ne preslepi. Vsebina je bistveno boljša.
Ploščo odpira ‘Lies Are A Business’. Visokooktansko rohnenje s pomembnim sporočilom, da so tudi laži posel, in to še kako dober. Nekakšnemu pozivu k spremembi trenutnega stanja, da naj plen postane plenilec ali da naj vladani postanejo vladajoči, sledi ‘Tomorrow’s No Concern’. Čeprav slednja ohranja hitrost svoje predhodnice, je pri le-ti moč zaznati padec besedil. Parole, da smo sami gospodarji svojih vsakdanov, so bile povedane že prevečkrat. Po drugi strani pa, ali ni ravno pozitivizma v naših vsakdanih občutno premalo?
Odličen start se nadaljuje tudi z ‘I Am the Hurricane‘, ki obravnava zanimivo sporočilo. Ste se kdaj spraševali, ali se tudi najbolj zapriseženi ateisti kdaj vseeno priporočijo Bogu?
Na četrtem mestu se nahaja prvo mašilo ‘American Made’. Čeprav ima skladba dober uvod, slednja ne doseže svojega potenciala. Da o samem besedilu ne izgubljam besed. Spremljevalni glasovi so edina omembe vredna stvar.
S trojcem ‘Roll Over You’-‘I’m Ready‘–‘Running Mazes’ plošča doseže svoje dno. Dobri riffi, to pa je tudi vse.
A, po dežju vedno posije sonce. Kajti tu je že ‘Mask‘, s katero se plošček znova obrne v pravo smer. Zakaj Dee uporablja masko le kot metaforo, zakaj ni z njo prekril tudi prejšnjih treh skladb, in nam s tem pokazal tako opevani »popolni obraz«?
Z ‘Become The Storm’ album doseže svoj vrhunec. Zmes sestavin, ki so potrebne za instantno klasiko. Kdo ve, morda pa skladbi uspe prepričati radijske postaje.
Albumovo plutje v pravo smer je z ‘The Hardest Way’ in ‘Dead Hearts (Love Thy Enemy)’ deležno še ene prekinitve. Morda ne tako slabe, kot v vmesnem delu, a vseeno. Skladbi več kot očitno ne dosegata standardov, ki sta jih postavili njuni predhodnici.
Album končuje ‘For the Love of Metal’, ki poskrbi, da se album vsaj dostojno zaključi.
Z novim solo albumom se je Dee Snider nedvomno vrnil na glasbeni zemljevid, saj gre za izdelek, ki ga lahko navkljub opisanim zdrsom poslušate od začetka do konca, in to večkrat.
Če gre pri albumu res za tiho slovo, si je Dee izbral primerni trenutek. Več kot očitno posušeni lirični vodnjak lahko za enkrat še zmeraj nadomešča z energičnimi nastopi v živo, podkrepljenimi s klasikami iz dobe Twisted Sister.
Namig za poslušanje
»Podganarji« so se leta 2010 vrnili s ploščo Infestation, s katero so svoje klasične zvoke predstavili tudi novim generacijam poslušalcev. Pri čemer niso izpadli nostalgično. Seveda, še zmeraj gre za zvoke klasičnih Ratt, a ne v smislu vnovičnega pogrevanja že slišanih melodij.
Bomo kdaj dočakali tudi njegovo nadaljevanje? Glede na to, da je Stephen Pearcy (TUKAJ si lahko preberete našo recenzijo zadnjega albuma) pred kratkim najavil izid novega solo albuma, se zdi, da bo potrebno na nadaljevanje še nekoliko počakati.
