Dajneseri: burek je vroč, basista še ni -

Avstrijski hardcore punk bend z Dunaja, brez Avstrijcev, z dinozavrom v frontmanu, enajstimi minutami prostega časa in logistiko, ki bi jo resno jemal samo še vroč burek ob osmih zjutraj.

Avtorica teksta: Maja Mekina

Najprej je treba razčistiti ime, ker sicer bo čez tri odstavke videti, kot da sem si dinozavra izmislila sama. Dajneseri niso nova prazgodovinska vrsta, ampak bend. Ime je nastalo iz ene najbolj univerzalnih balkanskih komunikacijskih metod: »Daj, ne seri.« Po Želemirjevi statistiki je to druga najpogostejša balkanska fraza, takoj za »Jebiga«.

Ko so iskali ime benda, so po prostoru leteli bolj ali manj neumni predlogi, odziv nanje pa je bil praviloma eden od teh dveh. Potem je nekdo ugotovil še, da Dajneseri zveni skoraj kot dinosaur, in evo ga: ime, logo in cela evolucijska smer. Danes so Dajneseri avstrijski hardcore punk bend iz Dunaja, ustanovljen leta 2022, sami pa za svoj stil včasih uporabljajo izraz Gastarbeiter Punk.

Če na tej točki misliš, da je dinozaver samo dobra interna fora, potem še nisi videl Želemirja na odru. Ko ni na bini, zase pravi, da je miren človek, ki dela, skrbi za družino, poskuša preživeti dunajski vsakdan in se po možnosti ne skrega s sosedi. Potem pa se ugasnejo luči, udari prvi riff in, kot pravi sam, »onaj skriveni Dinosaurus u meni jednostavno iskoči iz pećine« (tisti skriti dinozaver v meni preprosto skoči iz jame).

In ja, videla sem ga. Dinozavra, mislim. Na odru je približno toliko diskreten kot tiranozaver v Mercatorju: noga na monitorju, mikrofon skoraj v požiralniku in grimase, pri katerih še fotoaparat za trenutek premisli, ali ni mogoče varneje fotografirati porok. Jaz sem se na koncert v Gustafu prikrevsala po težki operaciji nohta, v šlapah, ker je bila zaprta obutev takrat bolj znanstvena fantastika kot realna možnost. Skratka, idealne okoliščine za fotografiranje hardcore punk benda.

Pred koncertom sva izmenjala nekaj besed, med njim sem ga gledala skozi objektiv, kako se mu v realnem času odpira Jurski park, po koncertu pa sem ga končno ujela za malo daljši pogovor. Okoli naju so že pospravljali kable, kovčke in vse tisto, kar rokenrol na promo fotkah zelo rad zamolči. Želemir je pustil ves ta vrvež pri miru, pokleknil na rob odra predme in tam ostal. Klepetal. Brez frontmanske poze, brez živčnega pogledovanja, kdo ga že čaka, brez občutka, da je treba vse opraviti v treh sekundah.

In tam sem prvič pomislila, da je pošastni dino pravzaprav najnežnejši član benda. Kasneje se je to samo še potrdilo: po koncertu niso ostali le fotke, videi in običajna logistika, ampak tudi čisto človeška sporočila tipa »Kako je noga?« Človek, ki na odru deluje, kot da bo pojedel mikrofon in mogoče še monitor zraven, je imel boljši follow-up glede mojega operiranega nohta kot marsikatera resna ustanova.

Dajneseri so nastali na Dunaju iz, kot pravi Želemir, čiste potrebe po dobri rokačini. Nekaj tipov, nekaj instrumentov, pivo in temačna klet. Sprva je vse skupaj bolj spominjalo na testiranje živcev dunajskih babic kot na organiziran glasbeni projekt, potem pa je vrglo ven varovalko. Marsikateri bend bi to razumel kot znamenje. Oni so jo dvignili nazaj, mimogrede napisali komad in ugotovili, da bi mogoče lahko igrali tudi zunaj kleti. Seveda šele po uradnem dovoljenju žena. Sestava benda se sliši kot uvod v balkanski vic: Želemir na vokalu, Rahmi na kitari, Toschi na basu in Dejan na bobnih. Avstrijski bend, v katerem Avstrijca ni niti za vzorec. In ravno to je bistvo. Sami sebi pravijo gastarbajterski punk bend, ker živijo na Dunaju, igrajo na avstrijski sceni, v žilah pa jim teče nekaj precej bolj balkanskega od valčka in jabolčnega zavitka.

Zato tudi njihov material ni neka sterilna razglednica iz tujine. Imajo dva EP-ja, From Ausländer to Inländer in Wos Vastehst Net, v besedilih pa udrihajo po anarhiji, politiki in vsem, kar smrdi po prazni avtoriteti. Želemir o gastarbajterstvu ne govori kot človek, ki je ravno prišel iz motivacijskega seminarja o medkulturnem povezovanju, ampak precej bolj po domače: doma si po nekaj letih tujine tujec, lovator ali izdajalec, tam pa še vedno nisi čisto njihov. To ni tista lepa integracijska brošura z nasmejanimi obrazi in soncem v ozadju. To je življenje nekje vmes, in prav tam imajo Dajneseri največ povedati. Mogoče ravno zato njihovi komadi delujejo tako neposredno: ker ne zvenijo, kot da jih je napisal odbor, ampak ljudje, ki to živijo.

Ob vsem tem bi človek sklepal, da bend obstaja štiriindvajset ur na dan, preostali svet pa potrpežljivo čaka, da oni končajo s punkom. Seveda ni tako. To so odrasli ljudje s službami, družinami, otroki in vsemi drugimi izumi, zaradi katerih začne koledar po določeni starosti izgledati kot Tetris na najtežji stopnji. In tukaj pride ena mojih najljubših informacij iz celotne zgodbe: za bend jim ostane približno enajst minut prostega časa. Najprej družinske obveznosti, delo, njiva, živina, otroški treningi, nakupovalni centri in šele potem pride tistih slavnih enajst minut, iz katerih nekako nastanejo vaje, snemanja in koncerti. Kdor pravi, da se ne da, po Želemirjevo laže. Samo dobra organizacija. Ta organizacija ima sicer eno manjšo napako: basista. Basist zamuja približno dve uri. Zato začnejo brez njega, ko pride, začnejo še enkrat, potem pa je naslednja vaja čez kakšen mesec in lahko lepo znova pozabijo vse od začetka. To ni več vaja. To je krožno gospodarstvo z električnimi kitarami. In ko se po čudežu zgodi, da imajo vsi čas istočasno, je to, pravi Želemir, kot vroč burek ob osmih zjutraj. Naslov članka se tukaj neha hecati in postane uradni organizacijski sistem benda.

Ko ne čaka basista in ne spušča dinozavra iz jame, Želemir dela v parku pri dunajski Hermesvilli. In v službo, kot razloži sam, hodi predvsem zato, da se od vsega skupaj malo spočije. Če si kdo predstavlja, da sem tu dobila navdihujoč odgovor o ravnotežju med delom, družino in umetnostjo, je optimist. Ravnotežje je po njegovem za ljudi z desetimi milijoni na računu, ki imajo čas razpravljati o notranjem miru in investicijah. On dela iz veliko bolj prizemljenega razloga: če ne dela, ga ne bodo plačali. V nekaj stavkih je opravil z industrijo osebne rasti, coachinga in vseh knjižnih polic na letališču, kjer te iz naslovnic gledajo samozavestni ljudje v bež puloverjih.

Koncertni set Dajneserov traja približno štirideset minut, vanj pa včasih stlačijo tudi do dvajset komadov. Kar pomeni približno glasbeni ekvivalent človeka, ki ima enajst minut prostega časa in res nima nobenega namena zapravljati sekund. Med komadi, ki jih je publika najbolj opazila, omenjajo Raspad Sistema, Gastarbeiteri, Alkohol in Schwarz Weiß. Igrajo po vzhodni in srednji Evropi, nobene svirke pa ne postavljajo na prestol, ker jim je vsak nastop po svoje pomemben. In to verjamem. To ni bend, ki bi čakal samo na veliki oder, velike luči in pomemben backstage. Po njihovem so pogosto najboljši ravno koncerti z manj ljudmi, ker ni pritiska in ker je potem manj prič, ki bi kasneje komentirale, kako so grdi, debeli in stari. Zelo praktičen pogled na statistiko občinstva.

Za konec sem Želemirju zastavila eno tistih lepih novinarskih vprašanj, pri katerih si že skoraj pripraviš plemenit zaključek:

‘Kaj želiš, da ljudje odnesejo s seboj po koncertu?’

Želemir: ‘Našo opremo do kombija.’ …..

Majina osebna nota: ta zgodba ima zame še en zelo lep rep. Dajneseri imajo na svojem CD-ju tudi nekaj mojih fotografij s koncerta v mariborskem Gustafu. In priznam, da je občutek poseben. Ena stvar je, ko fotko uporabi bend za objavo ali profilno, čisto druga pa, ko jo primeš v roke kot del fizične izdaje. Nekje med dinozavrom, gastarbajter punkom, burekom in zamujenim basistom je tako na njihovem CD-ju ostal tudi mali košček mojega večera v Gustafu. In to mi je res lepo.