The Stroymachine niso »toti Stroj«. Oziroma … zdaj smo že pri filozofiji.

Enajst ljudi, vodovodne cevi, Nissanov motor, organiziran hrup, gobe, origami in videospot, ki je nastajal skoraj leto dni. The Stroymachine je precej težko stlačiti v običajno definicijo benda. In mogoče je ravno v tem ves point.

Avtorica teksta: Maja Mekina

Če ob imenu The Stroymachine najprej pomislite na The Stroj, niste edini. Pravzaprav je to skoraj refleks. Nekje zazvoni železo, v glavi se prižge industrijska lučka in človek si reče: Aha, toti Stroj. No. Ja. Pa tudi ne. Ker vprašanje, kje se The Stroj konča in The Stroymachine začne, pri njih zelo hitro postane skoraj filozofsko. The Stroj je pred leti razpadel, večina njegove »železne ekipe« pa je želela nadaljevati. Ostala je ista radovednost, isti DIY refleks in ista potreba po raziskovanju zvoka. Samo mašina se je vmes razstavila, predelala in ponovno sestavila. Ko sem jih vprašala, kaj je danes pri njih drugače, so odgovorili precej elegantno: »Pri nas ni nič drugače!« Sami pravijo, da nimajo niti začrtane trase, po kateri bi ta stroj moral voziti. So njegovi upravljavci in peljejo, dokler je še kaj za raziskati.

Danes The Stroymachine štejejo enajst aktivnih članov in sami sebe raje kot bend opišejo kot živi organizem, kolektiv ustvarjalcev, glasbenikov in raziskovalcev. Pri njih ni klasičnega frontmana, ni hierarhije in ni enega človeka, ki bi moral ves čas stati spredaj in izgledati pomembno. Moč iščejo v sodelovanju in »skupnem dihanju«, kar je pri enajstih odraslih ljudeh že samo po sebi skoraj organizacijski čudež. Izven benda imajo večinoma normalne službe, dobra polovica igra še v drugih zasedbah, skoraj vsi imajo družine, vaje pa imajo ob nedeljah. Kakšen družinski izlet zato včasih odpade. V prostem času nabirajo gobe in prakticirajo origami. Na skrivaj so menda vsi tudi manično zasvojeni z ekstremnim hrupom, ki jih pomirja, povezujejo pa jih še pivo, cvetje ter »coffee and cigarettes«. To so zapisali oni. Jaz sem samo prenašalka informacij. 

Foto: Maja Mekina

Ko cev neha biti cev

Pri The Stroymachine instrument ni nujno nekaj, kar kupiš v glasbeni trgovini, dobiš račun in lepo odneseš domov. Včasih je instrument vodovodna cev. Včasih avtomobilski motor. Včasih sod. Po razpadu The Stroj so skoraj dve leti izdelovali kompleksen glasbeni mehanizem, ki mu pravijo Orgle, ta pa je v njihov zvok prinesel melodije in harmonije, ki prej niso bile tako v ospredju. Iz rabljenih vodovodnih cevi so izdelali Pozavno, iz motorja Nissanovega avtomobila enega od članov pa Harfo, ki zvočno prevzema vlogo perkusivne bas kitare. Njihov odgovor na vprašanje, kako sploh pridejo do takšnih instrumentov, je skoraj definicija celotnega kolektiva: »Včasih potrebe zahtevajo idejo, včasih pa zgolj radovednost.« Kaj lahko naredimo iz tega? Kaj se zgodi, če udarimo tisto? In kdo za vraga je pustil motor tukaj?

Njihova glasba je predvsem fizična. Ne začne se pri lepem tonu, ampak pri ritmu, ki je hrbtenica vsega, kar se zgodi okoli njega. Čez to osnovo se nalagajo basovske linije, harmonije, melodični drobci, kovinski udarci in zvoki materialov, ki bi v kakšnem drugem prostoru najbrž veljali za hrup. Tukaj pa je hrup surovina. S ponavljanjem, plastenjem in organiziranjem se začne spreminjati v red in strukturo. Če bi jih moral opisati nekomu, ki jih še nikoli ni slišal, bi rekla, da njihova glasba ne teče lepo po ravni črti. Bolj se gradi. Plast za plastjo, udarec za udarcem, dokler se vse skupaj ne začne obnašati kot en velik zvočni organizem. Včasih je skoraj hipnotično, drugič dobiš občutek, da ti je nekdo premaknil notranje organe za dva centimetra v levo, potem pa se lahko vse skupaj nenadoma odpre in pusti prostor tišini.

In to je pomembno: The Stroymachine niso samo ljudje, ki znajo zelo glasno tolči po železu. Njihova glasba ima strukturo, harmonijo, kontraste in precej premišljeno gradnjo. Ravno z novimi mehanizmi so začeli v svoj izraz izraziteje vnašati melodije in harmonije, ne da bi izgubili prvinski ritem in tisto svojo surovo, urbano težo. Na odru združujejo disciplino in spontanost. Disciplina je v konstrukciji instrumentov, kompozicijah in izvedbi, spontanost pa pride iz prostora, svetlobe, resonance in odziva publike. Ne trudijo se reproducirati studijskega posnetka. Koncert je dogodek, ki obstaja samo tam in takrat. Sami pravijo, da njihova energija na odru ni odigrana ali zrežirana, ampak sprožena. Kar pri njih zveni manj kot glasbeni opis in bolj kot opozorilo na embalaži.

Foto: Maja Mekina

Niedrich: ja, tudi ti ga imaš

Če je treba izbrati eno stvar, pri kateri se zvok, ideja in njihova vizualna norost res lepo sestavijo skupaj, je to Niedrich. Komad je del albuma Renesonanza, za njegovo idejno ozadje pa je pomemben predvsem Bojan Varga, član kolektiva in avtor besedila. Po njegovi razlagi Niedrich ni neka zunanja pošast ali zlobnež, ki bi te nekoč pričakal za vogalom. Ima ga vsak od nas. Je tisti glas, ki se oglasi ravno takrat, ko narediš nekaj, za kar zelo dobro veš, da ni najboljše zate. Veš, da ni pametno. Veš, da bi moral drugače. In vseeno narediš točno to.

Ideja se je Bojanu porodila v času korone, ko je bilo ogromno govora o tem, kako bo človeštvo po vsem skupaj bolj povezano, bolj hvaležno, bolj človeško in kako bomo menda končno premislili svoje vrednote. Potem smo se očitno odločili za drugo opcijo. Namesto kolektivnega razsvetljenja smo marsikje dobili še več razdeljenosti, egoizma in vedenja, ob katerem tisti notranji Niedrich nekje v kotu zadovoljno kima. In ravno zato mi je komad zanimiv. Ni samo temačen. Je precej neprijetno ogledalo.

Videospot pa je zame eden tistih izdelkov, ob katerih najprej pozabiš, da gledaš DIY produkcijo benda. Deluje kot pogled v nek temačen, skoraj distopičen svet, v katerem kamera ni samo opazovalka, ampak te potegne med obraze, gibe, kovino, sence in nenavadne perspektive. Name je naredil ogromen vtis prav zato, ker vizualno ne ilustrira samo glasbe, ampak ji zgradi še en svet. In ko potem izveš, kako je nastal, postane stvar še malo bolj nora.

Za videom je predvsem Grega Bajc, član The Stroymachine, ki si je želel enkrat v življenju narediti videospot povsem v lastni režiji in produkciji. Pri projektu je praktično odprl svojo malo enojno filmsko fabriko: bil je producent, direktor fotografije, snemalec in človek postprodukcije. Bojan Varga je bil avtor besedila, idejni vodja gestikulacije in Gregova desna roka, Miha Klančnik je sodeloval pri postprodukciji in specialnih efektih, tehnični del pa je držal Jurij Šuhl. In ker govorimo o The Stroymachine, se seveda niso odločili za varianto »dve kameri, REC in gremo domov«. Posneli so 75 različnih pozicij kamere, vsak instrument posebej, pri megafonu uporabili petnajst kamer, pri sodih pa šestnajst, tako da se en član v istem kadru pojavi na vseh štirih sodih hkrati. Celoten proces je trajal približno leto dni. Če lahko nekaj narediš normalno, zakaj bi.

Niedrich je zame tudi precej dober odgovor vsem, ki bi The Stroymachine najraje odložili v predal z napisom »nadaljevanje The Stroj« in zaključili zgodbo. Korenine so tam in tega niti sami ne skrivajo. Toda mašina je vmes dobila nove dele, nove ljudi, melodije, drugačno vizualno govorico in lasten način pripovedovanja. Njihov kolektiv ni homogen. Sami pravijo, da se razlikujejo osebnostno, po znanjih in veščinah in da se ravno zaradi teh razlik najbolje dopolnjujejo. Vsak član ima svojo vlogo, in če en element izpade, se spremeni dinamika celote.

Na vprašanje, kaj jih po skoraj dveh desetletjih sploh še goni naprej, pa imajo presenetljivo preprost odgovor: raziskovanje. Zvok je zanje neskončen prostor in vedno obstaja nekaj, česar še niso odkrili, ali pa vsaj ne na njihov način. Kaotične zvoke organizirajo, dodajajo melodije in harmonije ter iz vsega skupaj sestavljajo nov smisel. Potem pa povedo nekaj, kar celotno zgodbo o kovini, strojih, motorjih in ceveh lepo obrne na glavo: »Tisto, kar nas res drži skupaj, je občutek kolektivnega dihanja. Ta človeški moment sinhronosti je nekaj, česar ne more nadomestiti noben stroj.«

Foto: Maja Mekina

In mogoče je ravno tukaj odgovor na tisto začetno vprašanje. The Stroymachine so lahko polni kovine, motorjev, sodov, kablov in konstrukcij, zaradi katerih bi kakšen inšpektor preventivno vzel aspirin. Ampak pod vsem tem železom niso stroji. So ljudje. Enajst precej različnih ljudi, ki jih povezujejo radovednost, brutalni ritem, želja po raziskovanju, gobe, origami in očitna nezmožnost, da bi pustili hrup lepo pri miru. The Stroj je bil začetek ene zgodbe. The Stroymachine pa niso njen fotokopirni stroj. So mašina, ki so jo razstavili, predelali in poslali naprej brez začrtane trase. In glede na njihov dosedanji način dela je verjetno še najbolje, da nihče ne vpraša, kam točno pelje. Ker obstaja čisto realna možnost, da bodo med potjo iz izpuha naredili nov instrument. ⚙️🖤