Legendarna britanska heavy/speed metal skupina Raven tudi po več kot petih desetletjih delovanja ostaja sinonim za energijo, nepopustljivost in brezkompromisni pristop k glasbi. V pogovoru z bendovim pevcem in basistom Johnom Gallagherjem sva se dotaknila aktualne evropske turneje, ki sledi obdobju zahtevnih zdravstvenih posegov, in procesa nastajanja novega albuma, kjer bend združuje sodobne pristope z organskim, »živim« zvokom, ki ga je definiral že na začetku kariere.
Poseben poudarek sva namenila tudi prelomnemu obdobju v sredini 80. let, ko so Raven pod vplivom založbe Atlantic Records (začasno) zavili v bolj komercialne vode – izkušnja, ki jo danes vidijo kot pomembno lekcijo. Gallagher ob tem tudi razmišlja, kaj ga kot glasbenika žene tudi po več kot petdesetih letih ustvarjanja, kako se je proces pisanja glasbe skozi desetletja spremenil in zakaj je ravnotežje med energijo in sporočilom ključno za dobro pesem.
Intervju se prav tako dotakne začetkov skupine, prihajajočega dokumentarca in anekdot s turnej. Vključno z nenavadnim postankom v nekdanji Jugoslaviji, ter širšega pogleda na glasbeno industrijo.
Od skorajšnje tragedije do vrnitve na turnejo
Aktualna evropska turneja po Johnovih besedah predstavlja nadaljevanje intenzivnega koncertiranja: “Delujemo na polno. Pravkar smo zaključili 40-dnevno turnejo po Severni Ameriki. Veselimo se prihoda v Evropo, kjer bomo igrali pesmi iz različnih obdobij naše kariere. Pričakujte veliko energije in veliko zabave.” Trenutna serija evropskih koncertov predstavlja nadaljevanje lanske, ki je bila prestavljena zaradi resnih zdravstvenih težav: “Imel sem nesrečo, ko me je v glavo zadel kovček z bobnom. Sprva nič posebnega, potem pa močni glavoboli. Na koncu sem šel v bolnišnico, kjer so mi rekli, da imam krvavitev v možganih. Moral sem na operacijo. Bil sem zelo srečen, da se je vse dobro končalo.”
Vmesni predah je izkoristil tudi Johnov brat Mark, ki si je operiral gleženj in koleno: “Z operacijo je odpravil dolgotrajne težave, ki so bile povezane s hudo nesrečo leta 2001, ko si je zlomil nogi.” Kljub temu se je bend vrnil na odre z novo energijo. “Takšne stvari te ustavijo, a hkrati dajo nov pogled na vse,” poudarja Gallagher.
Njihovi koncerti niso le nostalgičen pregled kariere, temveč dinamična kombinacija starega in novega materiala. Bend redno vključuje tudi redke skladbe, improvizacije in spontane prehode v druge pesmi, kar koncertom daje nepredvidljivost in svežino.
Nova plošča je na poti
Ustvarjalni proces pri Raven je še vedno zelo živ, saj ima bend na zalogi že precej materiala: “Veliko materiala smo imeli pripravljenega že pred nesrečo. Zdaj izbiramo najboljše ideje, sestavljamo strukturo albuma in se pripravljamo na snemanje.” Album naj bi izšel prihodnje leto, saj proces izdaje zahteva čas: “Ko vse posnamemo, založba potrebuje še nekaj mesecev za pripravo.”
Hkrati je njihov pristop k ustvarjanju izjemno premišljen in sistematičen, ki zajema celostno gradnjo albuma; od izbire najmočnejših idej do razporeditve pesmi, ki morajo poslušalca voditi skozi dinamično izkušnjo. Gallagher ob tem poudarja, da si želijo ohraniti značilno ravnotežje med surovo energijo, melodičnostjo in raziskovanjem novih smeri: “Vedno iščemo nekaj, kar nas privlači. Nekaj, česar še nismo naredili, a hkrati zveni kot mi.”
Ravnovesje med tehnologijo in “naravnim” občutkom
Pri pisanju pesmi vidi pomembno ravnotežje med strukturo in spontanostjo. “Lahko imaš osnovo – verz, refren, most – ampak moraš dodati nekaj nepričakovanega,” pojasnjuje. Prav ta preplet nadzora in svobode daje njihovi glasbi značilen naboj. Po Johnovem mnenju pesem ne sme biti niti preveč predvidljiva niti preveč kaotična: “Če je vse presenečenje, poslušalec izgubi orientacijo. Če pa je vse enako, postane dolgočasno.”
Raven tako ustvarjajo na presečišču stare šole in sodobnega pristopa, uporabljajo tehnologijo, a ji ne pustijo, da prevzame nadzor nad “naravnim” občutkom.
Od garaže do svetovnih odrov
Prihajajoči dokumentarec o bendu bo zajel celotno kariero Raven. Od začetkov v Newcastlu do danes. Kot poudarja Gallagher, želijo prikazati zgodbo takšno, kot je bila: “Šli bomo čez celotno zgodbo, od samega začetka. Zavedamo se, da je strniti več kot 50 let naše zgodovine v dobri 2 uri zelo težko.”
Začetki so bili daleč od glamurja. “Začelo se je z mano, mojim bratom in sosedom. Rekli smo si, da bomo ustanovili bend, pa sploh nismo vedeli, kaj delamo,” se spominja. Brez pravega načrta, in brez okoliških vzornikov so morali vse ugotoviti sami, kar jih je na koncu tudi definiralo: “Mislim, da smo prav zaradi tega zveneli nekoliko drugače.”
Vsakdan zgodnjih let je bil surov in predan: nočno lepljenje plakatov, hoja več kilometrov do mesta v dežju ali snegu in igranje kjerkoli je bilo mogoče. “Šli smo ven ob dveh ali treh zjutraj, z vedrom lepila in plakati, oprezali za policijo in jih lepili po celem mestu,” opisuje.
Prav ta pristop jih je ločil od londonskih bendov, ki so bili bolj osredotočeni na uspeh in denar. Na severovzhodu Anglije pa je glasba nastajala iz strasti: “Tam smo igrali glasbo preprosto zato, ker smo jo imeli radi.”
Prelomnica je prišla z izdajo prvih singlov pri Neat Records, ki so jih nenadoma postavili na zemljevid. Kar je sledilo, je bilo skoraj nadrealistično: “En trenutek igraš v klubu, naslednji pa že z Ozzyjem Osbourneom.” Nastopi z imeni, kot so Ozzy Osbourne, Whitesnake in Metallica, so pomenili skok iz lokalnega okolja na največje odre: “Nikoli prej nismo igrali dlje kot 30 ali 40 kilometrov od doma, potem pa … To je bil pravi raketni polet.”
Ob tem Gallagher izpostavi tudi zanimivo okolje, iz katerega so izhajali. Na majhnem prostoru se je zbralo izjemno veliko talenta. Od Stinga, ki ga je videl še kot neznanega glasbenika, do Briana Johnsona in drugih imen, ki so kasneje zaznamovala rock zgodovino. “Če nisi hotel delati v tovarni, si imel dve možnosti – nogomet ali glasbo. Mi nismo bili dobri v nogometu,” zaključi z nasmehom.
Nenavaden spomin na nekdanjo skupno državo
Med pripravo na intervju sem v dokumentarcu Electro Shock Therapy, ki zajema bendovo turnejo iz leta 1991, naletel na zanimiv spomin, povezan z nekdanjo Jugoslavijo. Kot se spominja John, so se ustavili v obcestni restavraciji, kjer sprva sploh niso želeli postreči: “Mislim, da smo se ustavili v neki obcestni restavraciji in vprašali, ali imajo odprto. Rekli so: ‘Ne, ne, ne, zaprto.’ Potem pa smo malo pomahali z denarjem in je bilo kar naenkrat: ‘Ja, ja, odprto! Kar noter!’”
Izkušnja s hrano ni bila najboljša. “Ne vem… dobili smo neke kose mesa,” se smeji John. Nekateri člani so imeli po obroku tudi zdravstvene težave: “Ja, nekaj ljudi je potem dobilo, kot temu pravijo, ‘Montezumovo maščevanje’… veš, drisko.”
Dogodek umešča v čas tik pred začetkom balkanske morije: “Bil je čuden čas. Peljali smo se v Grčijo in potem zelo hitro nazaj, ker se je ravno začenjala vojna, zato smo morali čim prej priti čez državo.” Po njegovem mnenju se je to najverjetneje zgodilo v Srbiji: “Mislim, da smo jedli nekje v Srbiji.”
Kljub tej izkušnji si bend želi čim več nastopov v nekdanjih socialističnih državah. Ob prihajajočem koncertu v Zagrebu John poudarja navdušenje: “Ja, to bo super. Res se veselim. Vedno radi igramo na novih krajih. Že vrsto let si prizadevo igrati tudi v vašem delu Evrope. V Sofiji, Zagrebu… povsod. Super je, da se to končno dogaja.”
Atlantic Records in grenka lekcija
Podpis z založbo Atlantic Records je sprva obetal velik preboj, vendar se je hitro izkazal za dvorezen meč. Po uspehu albuma Stay Hard (1985) je založba začela pritiskati na bend, naj se približa bolj komercialnemu, spoliranemu zvoku. Rezultat je bil ustvarjalni kompromis, ki ga danes vidijo kot slepo ulico, še posebej ker založba projekta ni ustrezno podprla. “Rekli smo ‘da’ preveč stvarem,” priznava Gallagher. Obenem so imeli tudi srečo, da jih niso doletele finančne težave, ki so bile v tistem času pogoste pri drugih bendih. “Veliko bendov je takrat razpadlo zaradi financ. Vzeli so velike predujme in jih niso mogli vrniti – in to je bil konec,” pravi John. Raven so se temu izognili z drugačno organizacijo: “Mi smo stvari zastavili drugače. Osebno nismo bili finančno odgovorni.”
Pomembno vlogo v tem obdobju je odigral tudi producent Eddie Kramer, znan po sodelovanju z legendami, kot so Jimi Hendrix, Led Zeppelin in Kiss. Sredi 80. let je glasbena industrija narekovala drugačen, “high-tech” komercialen zvok, kar je vplivalo tudi na Raven. “Poskušali smo biti nekaj, kar nismo,” se spominja Gallagher. Namesto značilne surove energije so se podali v bolj spolirano produkcijo, kar danes vidijo kot napako, a hkrati tudi kot dragoceno izkušnjo: “Bila je velika lekcija… predvsem smo se naučili, česa ne smemo početi.”
V tem času so Raven spoznali, da pravzaprav ne potrebujejo producentov. Kot pravi John: “To je bil praktično zadnjič, da smo delali s producentom. Po tem smo točno vedeli, kaj hočemo, in smo potrebovali le še inženirja, da to pravilno posname.”
Ustvarjalni nemir kot gonilo
Kaj žene glasbenika tudi po več kot 50 letih kariere? Pri Johnu Gallagherju je odgovor jasen: radovednost. Želja po raziskovanju in nenehno iskanje nečesa novega. “Še vedno me vznemiri, ko vzamem kitaro v roke in vidim, kaj se bo zgodilo,” pravi, pri tem pa poudarja, da ideje pogosto nastanejo spontano in nepričakovano.
Ustvarjalni proces vidi kot nekaj naravnega, česar ne moreš prisiliti: “To mora priti samo od sebe. Ko pride ideja, je ne želim preveč analizirati. Samo nadaljujem.” Včasih v enem dnevu nastane več idej, iz katerih nato izbira: “Na telefonu imam posnetih na tisoče zamisli. Polovica jih je precej povprečnih, veliko pa zelo dobrih.”
Zanj popolna pesem ne obstaja: “Definitivno je še nisem napisal. Mislim, da sploh ne obstaja.” Prav ta občutek, da je vedno mogoče iti še dlje, ga žene naprej: “Vedno imam občutek, da obstaja še nekaj več. To je izziv.”
Vsak nov projekt vidi kot priložnost za napredek: “Na prejšnjem si naredil eno stvar, na naslednjem pa želiš iti dlje – bolj noro, bolj melodično, bolj zanimivo, z novimi preobrati.” Ta proces opisuje kot neskončno nalogo, saj je vedno mogoče nekaj izboljšati ali narediti drugače. Poseben čar ustvarjanja vidi tudi v skupinski dinamiki. Ideja se s skupinskim delom razvije v pesem, nato zaživi na odru in dobi odziv publike. “Ko sediš v sobi in si rečeš: ‘Wow, ustvaril sem nekaj novega,’ je to odličen občutek. Potem pa to deliš z drugimi – in to je res nekaj posebnega.”
Zaključek
Kot poudarja Gallagher: “Najprej moraš zadovoljiti sebe. Če je to iskreno, bodo ljudje sledili. Hvala vsem za podporo in se vidimo kmalu na koncertih.”