BTS zapis Maje Mekina o snemanju videospota, ljudeh v ozadju in filingu, ki se ga ne da zaigrati.
Priznam, skoraj me je kap. Spet. Tisti moj klasični moment, ko najprej nekaj sanjariš ob muziki in fotkah, potem pa dojameš, da se to res dogaja. Da sva bila z Borom, mojo najljubšo in precej boljšo polovico, osebno povabljena od samega Hrvoja Krmpotića Krmpe na snemanje videospota za “Basta estrada”, prvi singel s prvega avtorskega albuma Savršenih Marginalaca, Siempre Marginal.
In potem se res znajdeš sredi Zagreba, v Hard Placeu, med dimom, šankom, biljardom, kasetarjem, kamerami, pivom in ljudmi, ob katerih ti zelo hitro postane jasno, da tu ni nič hladnega, razen neke zgodovinske povezave s Hladnim pivom. Vse ostalo je bilo živo, razigrano, zadimljeno, punkersko in ravno prav prismuknjeno.
Mene pri videospotih od nekdaj ne zanima samo to, kar vidi publika. Mene vleče v zakulisje. Tja, kjer se vse še malo prestavlja, malo čaka, malo lovi, malo improvizira, in kjer iz kupa detajlov počasi nastane nekaj, kar potem na ekranu izgleda, kot da se je zgodilo čisto samo od sebe. Atmosfera se namreč ne usede samo v prostor, ampak tudi v posnetke. Če se že ne vidi čisto do konca, se pa čuti.
Na snemanju sem bila tam kot BTS fotografinja, z aparatom v roki in z očmi na vseh tistih trenutkih, ki jih končni video ne more pokazati do konca. In ravno iz te strani se je Savršene Marginalce dalo začutiti drugače. Ne samo kot bend z močno zgodovino, ampak kot ljudi, ki z novim singlom in prvim avtorskim albumom očitno res odpirajo novo poglavje.
Seveda njihove zgodbe ni mogoče ločiti od preteklosti. Zoki, Suba in Šoki ta del nosijo s sabo, Hrvoje Krmpotić Krmpa pa je prinesel še svojo bolj surovo, hardcore energijo. Ampak ravno tukaj postane stvar zanimiva. Savršeni Marginalci ne delujejo kot bend, ki bi samo pogreval staro pločevinko. V tej zgodbi se lepo vidi, da ne pijejo več samo iz iste stare flaše nostalgije, ampak kuhajo tudi nekaj novega.
Meni je bilo vse skupaj posebno še iz enega razloga. S Hrvojem se nisva srečala prvič šele zdaj ob Savršenih Marginalcih, ampak sva že leta 2023 naredila intervju o Deafness by Noise. In ravno zato mi je bilo še toliko bolj zanimivo gledati, kako drugačen filing pride ven danes. Če je bil tam bolj stisnjen v pest, je pri Savršenih Marginalcih veliko bolj sproščen, razigran in odprt za zezancijo. Kot da je isti človek samo zamenjal kanal, brez da bi izgubil karakter.
Tudi sama “Basta estrada” zelo jasno pove, kje stojijo danes. To ni samo prvi singel in dober naslov za videospot, ampak tudi kar natančen brc v gleženj temu času, v katerem živimo. Danes je res skoraj vse malo predstava, malo poza, malo prodaja samega sebe. Oni pa to povedo po svoje, brez lepotičenja in brez pretirane glazure.
In ta logika se je čutila tudi na snemanju. Vse je bilo sproščeno, ampak nikakor ne površno. Punk, ampak ne razmetan. Smeh, cigareti, pivo, šank, biljard, preverjanje kadrov, telefoni v rokah, irokeza pod lučjo in tisti dober občutek, da so ljudje tukaj zato, ker jih to res zanima.
Pomemben del tega dne je bil tudi Bor Carnelutti, ljubljanski punk bobnar zasedbe Toxic Rats, ki je na željo benda prišel v Zagreb z dvignjeno irokezo in v totalnem punk outfitu. In to je treba povedati brez ovinkov: ni bil tam samo za okras ali za en mimobežen kader. Dober del vizualne zgodbe tistega dne se je vrtel prav okoli njega. Pred kamero je deloval čisto naravno, kot da je ta mali punk univerzum komaj čakal, da ga spustijo vanj. Ni deloval, kot da igra punk, ampak kot da se je samo pojavil v svojem naravnem habitatu in pustil, da ga kamera ujame.
Bor je itak rojen za pred kamero. To se je videlo takoj.
Ampak mene je še bolj kot to zadel občutek ljudi. Tisti pravi, pristni ljudje. Ne “crew” v suhoparnem odjavnem napisu, ampak konkretni obrazi, konkretne roke, konkretna energija. Zelo hitro sva oba začutila tisti mali notranji klik, ko si misliš: no, evo, to je to. Tu sem doma. To sem jaz. To smo mi. Vsi malo prismuknjeni, vsi malo zadimljeni, vsi preveč zaljubljeni v glasbo, punk, kader, detajl in pravi trenutek.
Seveda pa ta mali punk planet ne bi obstajal brez ljudi v ozadju. Režijo podpisuje Vedran Tomac, skupaj z Danielom Gjurčkom sta držala fotografijo, scenarij sta soustvarila Hrvoje Krmpotić in bend, med BTS fotografi pa smo bili Monika Novak Fotografije, Igor Cecelja in jaz. Pred kamero so se poleg benda pojavili še drugi obrazi, med njimi tudi Bor kot šanker. Scenografijo sta soustvarila Tvornica in Hard Place, produkcijo pa UI Media. To pišem namenoma poimensko, ker se mi zdi fer. Tak video ne pade z neba. Nekdo ga mora sestaviti, osvetliti, posneti in pripeljati do konca.
Meni je po vsem tem ostal predvsem en občutek: da “Basta estrada” ni samo prvi singel in prvi videospot s prvega avtorskega albuma. Je tudi trenutek, ko se pri bendu nekaj zares premakne. In če publika to vidi od spredaj, sem imela jaz srečo, da sem ga lahko gledala še od zadaj.
Tam, kjer je manj poziranja in več ljudi.
Manj glazure in več pravega filinga.
In kjer te včasih skoraj kap, ampak na najlepši možen način.
Foto: Maja Mekina