Dina Jashari je pevka, avtorica in producentka iz Severne Makedonije, prepoznaven in svež glas, ki postopoma osvaja občinstva po celotnem Balkanu. 22. maja bo nastopila v Kinu Šiška.
V svoji glasbi iskreno preliva osebne izkušnje in čustva ter se naravno giblje med popom in neo-soulom. Leta 2025 je nastopila kot predskupina legendarni zasedbi Massive Attack v Skopju, zdaj pa prihaja, da s svojim nastopom v živo očara tudi občinstvo v Ljubljani. Do danes je izdala EP Doma, album Rastenija bez koren (Rastline brez korenin) ter več singlov, med drugim tudi skladbo Ubav den v sodelovanju z uveljavljenim skladateljem in world music umetnikom Dukeom Bojadzievom. Njen zvok in avtorski izraz izhajata iz prostora iskrene igrivosti in introspekcije, močno zaznamovana tudi z njenim študijem jazza na Fakulteti za glasbo v Skopju. Dobitnica nagrade »Milan Mladenović« (2022) in umetnica, ki je nastopila na festivalih, kot so MENT, EXIT in Eurosonic ESNS, danes velja za eno najperspektivnejših imen v regiji.
Vstopnice tukaj.
Kako bi opisala zvok in sporočilo svojega aktualnega projekta ter komu je prvenstveno namenjen?
Večino časa uporabljam glasbo kot orodje za zdravljenje, ne le za zabavo ali sprostitev, ampak tudi zato, da začutim in predelam vsa čustva, ki jih prinaša življenje. Namenjena je vsem, ki potrebujejo kratek odmik od resničnega sveta, da skozi poezijo, prepleteno z zvoki glasbe, najdejo mir in upanje.
Kaj lahko občinstvo pričakuje od tvojega nastopa v Kino Šiška, bo bolj intimen ali energičen koncert?
Rekla bi, da malo oboje. Zelo rada poslušam melanholično glasbo, jokam in grem skozi vse možne občutke, hkrati pa obožujem drum and bass ritme in ples na groovy beate, kot je čoček. Rada ustvarjam in delim vse, kar sama rada doživljam – včasih imam občutek, da sem hkrati poslušalka in izvajalka, haha.
Kako vidiš svoj nadaljnji razvoj na regionalni in širši evropski glasbeni sceni v naslednjih letih?
Zelo sem hvaležna, da živim svoje otroške sanje. Sem glasbenica s polnim delovnim časom in imam najboljšo skupino ljudi za svoj bend – Luka Toshev, Andrea Mircheska in Dragan Teodosiev. Umetniško življenje je zelo težko, polno nestabilnosti in nepričakovanih težav, ampak ga ne bi zamenjala za nič drugega. Podpora mojih zvestih poslušalcev, kolegov, prijateljev in družine mi daje moč, da še naprej ustvarjam glasbo in nastopam v živo – pomagajo mi osmisliti vse to.
Če sem iskrena, Balkan vidim kot prostor, kjer lahko moja glasba zares zacveti. Zaradi jezikovne bariere nisem prepričana, kako se moja glasba prevaja drugod po Evropi, čeprav sem imela koncerte na Portugalskem, Češkem, Poljskem in Nizozemskem. Ko smo se o tem pogovarjali s prijatelji iz regije, smo prišli do zaključka, da je naša generacija nekakšen nEXt-YU. Rekla bi, da Balkan pripada meni in jaz njemu – tam želim, da rastejo vse moje rastline.
Tvoj album Rastenija bez koren odpira teme identitete in pripadnosti, kako danes, z nekaj distance, gledaš nanj in ali že nakazuje smer tvojega naslednjega projekta?
Ni bil moj namen, da bi bile stvari tako povezane, ampak moj prvi EP se imenuje DOMA (dom), stavek, ki me spremlja že od začetka, pa je: »Moj dom je tam, kjer si ga zaželim« (mojot dom e tamu kade shto kje posakam). Zdi se mi, da je Rastenija bez koren bolj zrela različica iste ideje. Rastem skupaj s svojo glasbo, umetniškimi sposobnostmi in slogom. Svoja dvajseta preživljam na turnejah, nastopam na krajih, ki si jih nikoli nisem predstavljala, in vse me vedno znova vrača k isti temi – vsi smo kot rastline brez korenin, ki iščemo prostor, kjer bi lahko pognali korenine in rekli, da smo doma. Zame sta to glasba in ljudje, ki jih imam rada. Albumi, ki jih ustvarjam, so glasbeni dnevnik mojega življenja. Prvi EP in single sem izdala do svojega 21. leta, Rastenija bez koren pri 25, zdaj pa že pišem nove pesmi, medtem ko se življenje dogaja – in povsem nenamerno imajo morda spet podobno tematiko. Kaos, ki se trenutno dogaja po svetu, je ves čas v mojih mislih. Glasba bo moje orodje, s katerim bom skušala vse to osmisliti in v tem poiskati upanje.