Ameriški rock vokalist David Reece (Facebook, Instagram, Bandsintown, YouTube) sodi med tiste glasbenike, ki so v svoji karieri pustili pečat v več različnih obdobjih hard rocka in heavy metala. Širši javnosti je postal znan kot pevec nemške zasedbe Accept, s katero je konec osemdesetih posnel album Eat the Heat (1989), kasneje pa je svojo ustvarjalno identiteto obogatil z ustanovitvijo skupine Bangalore Choir, izdajo kultnega prvenca On Target (1992) in sodelovanji pri številnih drugih projektih.
Kljub spremembam v glasbeni industriji in lastni karieri je Reece skozi desetletja ostal zvest prepoznavnemu zvoku in kombinaciji močnih vokalnih linij. Po več kot treh desetletjih se je z novim albumom Rapid Fire Succession: On Target Part 2 (2025) vrnil k svojim koreninam in dokazal, da ime Bangalore Choir ostaja relevantno tudi danes.
Intervju, katerega video si lahko ogledate spodaj, sva začela v sproščenem vzdušju z vprašanjem, kako preživlja praznično nedeljo: “Danes smo imeli obilno družinsko kosilo. Vsi smo siti, srečni in zdravi, kar je tisto, kar šteje največ.”
Nadaljevanje prvenca po 33 letih
Nato sva se dotaknila najnovejšega Bangalore Choir albuma Rapid Fire Succession on Target Part 2 (2025), kjer mi je David razložil ozadje naslova in idejo o nadaljevanju prvenca On Target (1992): “Ideja se mi je porodila lani, ko sem bil na solo turneji po Franciji … opazil sem, koliko ljudi še vedno pozna material s plošče “On Target”. Rekel sem si, da se moram vrniti v te čase svojega življenja.”
Pogovor sva nadaljevala z vprašanjem o procesu ustvarjanja, kjer je opisal svoje dolgoletno sodelovanje z Andyjem Susemihlom (U.D.O.) in iskanje pravega zvoka: “Veliko ustvarjam z Andyjem … poklical sem ga in rekel, če bomo naredili nadaljevanje, moramo zveneti podobno kot na “On Target”. Prvih nekaj poskusov ni bilo uspešnih… ko pa sva napisala “Driver’s Seat”, sem vedel, da sva na pravi poti.”
Imeli so preveč materiala
Ko se je ustvarjalni proces enkrat zares začel, je šlo hitro: “Ko sva z Andyjem enkrat začela, so pesmi kar stekle. Približno 85 % albuma sva naredila skupaj.” V projekt je vključil tudi druge sodelavce. Nekaj skladb je soustvaril tudi z Mariom Percudanijem (Hardline): “Skupaj sva naredila tudi singel “I Never Meant To”.” Posebno zanimivo sodelovanje je bilo s Ferdyjem Doernbergom (Axel Rudi Pell): “Rekel sem mu, da želim nekaj v stilu Eltona Johna … poslal mi je glasbo za “Mending Fences”, besedilo za njo sem napisal v desetih minutah.”
Nato se je spomnil koncerta na Nizozemskem, kjer je nastopil na dogodku Rock Party of the Year: “Tam je nastopil tudi Les Binks, originalni bobnar Judas Priest, to je bil njegov zadnji nastop.” Na tem dogodku je spoznal kitarista Marcela Singorla: “Takoj sem videl, kako talentiran je, zato sva začela sodelovati.” Marcel mu je poslal glasbo za “Sail On”, ki jo je opisal kot nekakšen poklon klasičnemu rocku: “To je bil moj poskus nečesa v slogu “Jump” (Van Halen), in mislim, da je izpadlo odlično.” Podobno zanimiva je bila zgodba s skladbo “Swimming with the Shark”. Pojasnil je: “Marcom Pittori mi je poslal njen demo. Sprva mi pesem ni bila preveč všeč, bila je bolj punkrockovsko naravnana.” A so jo na pobudo producenta Gilesa Laveryja predelali: “Rekel je, da ima pesem potencial, če jo moderniziramo.” Po več poskusih in prilagoditvah je nastala njena končna verzija: “Na koncu smo prišli do tega, kar slišite na albumu.”
Celoten proces je bil zelo intenziven: “V približno štirih tednih smo napisali okoli 24 pesmi.” To jim je prineslo tudi zanimiv izziv: “Težava je bila, katere sploh dati na album – na koncu smo jih imeli preveč.”
Ime je znamka
David je poudaril tudi sam pomen identitete in prepoznavnosti: “Ime Bangalore Choir je blagovna znamka … v tem poslu je to zelo pomembno. Za primer lahko vzameva tudi skupino Foreigner, ki nastopa brez originalnih članov. Ime benda je tisto, ki nekaj pomeni, in to pomaga pri koncertih in organizaciji. Drugače pa naše ime izhaja iz iz izraza Bangalore Torpedo – vojaške naprave. Ker smo v bendu vsi peli, je nastal nekakšen zbor. Eksplozivni vokali.”
Spregovorila sva tudi o vizualni podobi albuma, kjer je želel ohraniti povezavo s preteklostjo: “Želel sem, da naslovnica spominja na album “On Target”. Originalno naslovnico sem pokazal Simonu in ga vprašal, ali lahko naredi nekaj podobnega – opravil je odlično delo.”
V nadaljevanju sem ga vprašal o ravnotežju med starim in sodobnim zvokom, na kar je odgovoril: “Sodobna tehnologija že sama po sebi prinese modernejši zvok … vendar mora ostati klasična “Bangalore Choir” osnova: kitica, močan predrefren in refren.”
Nosilni singli so bili odlično sprejeti, prav tako tudi recenzije albuma. “Moram priznati, da sem bil prijetno presenečen, to je moj najbolje prodajan album v zadnjih dvajsetih letih. Uspeh potrjujejo tudi podatki z radijske postaje 97 Underground Radio v Baltimoru (Maryland), kjer je skladba “Bullet Train” kar šest tednov zapored zasedala prvo mesto, “Driver’s Seat” je vrh lestvice držala tri tedne, medtem ko se “I Never Meant To” še vedno vzpenja po lestvicah.”
Nenehna želja po ustvarjanju
V nadaljevanju pogovora sva se dotaknila njegove dolgoletne kariere in motivacije za ustvarjanje nove glasbe. Pojasnil mi je: “Če nisem aktiven, nisem jaz. Skoraj kot neka obsesivna potreba – če nimam dela, padem v slabo stanje. Ustvarjanje mi predstavlja nekakšno terapijo. Vsak dan pojem, imam klavir in kitaro … že od 16. leta se ukvarjam z glasbo, danes jih imam 65. Imam občutek, da še nisem napisal tiste, prave pesmi. Imam srečo, da mi glas še vedno služi. Prenehal sem z veseljačenjem – od sebe želim dati največ, tako publiki kot samemu sebi!” Dodal je, da že pripravlja nov album: “Trenutno imam končanih že osem pesmi za naslednji album … ves čas ustvarjam.” Ob tem je poudaril tudi odgovornost do uspeha zadnje plošče: “Ker je bil zadnji album tako dobro sprejet, moram poskrbeti, da bo naslednji še boljši!”
Ko sva govorila o najljubših pesmih z novega albuma, je izpostavil: “Zelo imam rad “Bullet Train”, “Driver’s Seat” in balado “I Never Meant To” … ta pesem je zelo osebna, napisana je bila za moji hčerki po ločitvi. Ob ločitvah so otroci pogosto največje žrtve.” Dodal je še: “Rad imam tudi “Mending Fences” in “The Light” … na splošno pa sem zadovoljen s celotnim albumom.” Pri tem je bil iskren glede preteklosti: “V preteklosti sem imel albume, kjer so bile zares dobre kakšne tri pesmi … tokrat pa je celota res uspela.”
Spregovorila sva tudi o identiteti in vplivih v glasbi, kjer je priznal: “Tekom let je veliko pevcev poskušalo posnemati Davida Coverdala in Paula Rodgersa, tudi jaz … a sem na koncu ugotovil, da to ni zame. Jaz sem David Reece. Zaradi tega sem se vrnil k zvoku, ki ga ljudje pričakujejo od mene.”
Nova plošča je na poti
Nato sva se dotaknila prihodnosti in novega albuma, kjer je povedal: “Poleti me čakajo nastopi po Evropi, vendar bi ga rad izdal približno leto po zadnjem albumu. Rad bi ostal v istem časovnem okviru.” V nadaljevanju mi je razložil, kako trenutno poteka ustvarjanje novega materiala. Povedal je: “Glasbeno ponovno sodelujem z Andyjem,” hkrati pa je odprl vrata tudi novim sodelovanjem. Omenil je projekt s Stevom Gordonom: “Zapel sem nekaj pesmi za njegov bend MIA,” ter dodal, da gre za projekt z več različnimi pevci.
Povezave so se hitro širile: “Steva sem spoznal preko BraveWords Records, on pa sodeluje s Tommyjem McWilliamsom,” pri čemer je poudaril njegovo izkušenost: “Igral je z velikimi imeni, kot sta Shakira in Rod Stewart.” Oba sta imela izkušnje tudi z legendarnim avtorjem Desmondom Childom, kar je še dodatno dvignilo raven sodelovanja.
Ustvarjalni proces poteka zelo dinamično: “Ideje mi pošiljata praktično vsakih nekaj dni.” Sam proces pa je precej sodoben: “Na telefon posnamem idejo, razložim koncept, potem pa mi pošljeta riff ali osnutek.” Nato sledi klasičen proces: “Napišem besedilo, posnamem vokal in potem skupaj izpilimo demo. V veliko pomoč mi je tudi to, da bobnar in basist Bangalore Choir živita le nekaj minut od moje hiše.”
Novi material je že precej daleč: “Imam približno osem pesmi, ki so zelo sorodne z zadnjim albumom.”
Dolg umik z glasbene scene
Del pogovora je zajemal tudi njegov devetletni umik iz glasbe. V tem času se je posvetil povsem drugačnemu življenju – treniranju lovskih psov in lovu: “To je moja strast.” Preselil se je v Montano, kjer je začel novo življenje: “Delal sem na ranču, ukvarjal sem se z živino in lovil.” Ob tem je razložil, zakaj ni razkrival svoje preteklosti: “Nisem želel, da bi me ljudje gledali drugače.” Ko so to kasneje odkrili, se je njihov odnos spremenil: “Začeli so me gledati drugače, kot da sem nekaj več, ampak jaz sem bil isti človek kot prej.”
Prelomni trenutek se je zgodil, ko je dobil računalnik in odkril internet: “To je bilo okoli leta 2003, MySpace in dial-up.” V zelo kratkem času se je njegovo življenje obrnilo: “V enem dnevu me je kontaktiralo sto ljudi, tri skupine pa so mi ponudile sodelovanje.”
To ga je ponovno pripeljalo nazaj v glasbo. Sprejel je povabilo švedske skupine Gypsy Rose in odšel snemat album, čeprav sprva ni bil v formi, a ga je z delom sčasoma spet ogrel.
Ob vrnitvi je doživel tudi šok zaradi sprememb v industriji: “Nisem vedel za nelegalno prenašanje glasbe, nisem vedel, da CD-ji skoraj ne obstajajo več … vse se je spremenilo.” Kljub temu je dodal: “Ta posel je trd – če nisi dovolj močan, ne boš zdržal.”
V tem delu intervjuja sva se najprej dotaknila vprašanja, kaj se je v glasbeni industriji najbolj spremenilo v zadnjih desetletjih. Pojasnil je, da so razlike med občinstvi zelo velike: “Danes se je vse zelo spremenilo. Ameriško občinstvo je zelo hitro – danes si tu, jutri te ni več.” Po njegovem mnenju so evropski poslušalci precej bolj zvesti: “V Evropi lahko izdaš nekaj albumov, pa četudi vsi niso uspešni, te bodo oboževalci še vedno podpirali in prihajali na koncerte.”
Album Eat the Heat (1989) in odnos z Udom Dirkschneiderjem
V zaključnem delu pogovora sva se ustavila pri njegovi povezavi z bendom Accept in možnosti sodelovanja ob njihovi 50-letnici. Pojasnil je: “Slišim govorice o nekakšnem ‘Accept Festu’. Če me pokličejo za nekaj koncertov, bi z veseljem sodeloval … to obdobje mojega življenja je razlog, da se danes pogovarjam s tabo.” Ob tem je poudaril, da je odločitev v rokah Wolfa Hoffmanna: “To je zdaj njegova skupina, jaz pa sem odprt – samo naj me pokličejo.”
Dotaknila sva se tudi odnosov z nekdanjimi člani, predvsem z Udom Dirkschneiderjem, o katerem je povedal: “Z Udom sva dobra prijatelja … zelo ga spoštujem, on je kot tank, nič ga ne ustavi. Z njim sem v dobrih odnosih, vedno je bil do mene korekten.”
Povedal mi je: “Z njim sem bil na turneji Steel Factory v letih 2018 in 2019 kot poseben gost. Skupaj smo odigrali okoli 38 koncertov in bilo je fantastično” Posebej je poudaril njegovo konstantnost: “Vsak večer je bil enak.” Med turnejo je Udo dobil resno okužbo: “Imel je resno okužbo kosti, ki jo je dobil v Španiji. Zdravniki so mu rekli, naj gre domov in okreva, ampak on je rekel, da nikoli ne odpove koncerta. Tako je večino turneje nastopal s palico, bilo je neverjetno.”
Zanimalo me je tudi, kakšen je bil njun odnos v času, ko se je pridružil Accept. Pojasnil mi je: “Vedno je bil dober z mano.” Spomnil se je tudi njunega prvega srečanja: “Ko sem se pridružil bendu, je Udo snemal v studiu poleg mene. Takrat mi je rekel: Srečno. Videl boš, da ni lahko.”
Zanimalo me je tudi, kako se spominja samega snemanja albuma Eat the Heat (1989). Delil je zanimivo anekdoto: “Producent [Dieter Dierks] mi je že med snemanjem rekel, da če album ne uspe, bova kriva midva, in to se je tudi zgodilo.” Ob tem je dodal: “Album je bil bodisi ljubljen ali sovražen, sredine ni bilo.”
Razmišljal je tudi o razlogih za to: “Za heavy metal bend smo izdali napačen prvi singel. Namesto “Generation Clash” bi morali izdati “D-Train” ali “X-T-C”, s katerim bi oboževalcem pokazali, da ostajamo metalci. Morda bi pomagalo tudi, če bi spremenili ime, vendar pa sva potem spet pri prepoznavnosti znamke.” Dodal je kritiko na račun glasbene industrije: “Ljudje v oblekah odločajo o glasbi, ampak nimajo pojma, kaj si želijo oboževalci. Hoteli so narediti bolj komercialen, ameriški zvok, kar se ni najbolje izšlo. Posledično je bil tudi odziv občinstva zelo razdeljen.”
Lastna identiteta je ključna
Zanimali so me tudi nauki, ki se jih je potegnil iz svoje avanture z Accept: “Jaz sem Američan, oni so Nemci, že tu imaš kulturne razlike. Prej sem igral po klubih vsak dan v tednu, potem pa sem prišel v bend, ki je bil drugi največji metal bend v Nemčiji. Takoj za Scorpions. To je bila čisto druga liga.”
Nato pa je izpostavil pomembno lekcijo, ki jo je dobil od producenta Dierksa: “Rekel mi je: Imaš odličen glas, ampak moramo ugotoviti, kaj ti ustreza. Najti moraš svojo identiteto.” Takrat tega še ni povsem razumel, danes pa mu je jasno: “Če poskušaš peti kot drugi, kot Halford, Dio ali Coverdale, potem nimaš svoje identitete.” Za primer je navedel Uda: “On ima svoj slog petja že od samega začetka Accept. Danes vsi vedo, kdo je Udo. Moraš najti svoj lasten glas.”
Prav tako je poudaril delovno etiko, ki se je je naučil v Nemčiji: “Vadili smo po 12 ur na dan … to je bila prava profesionalna šola.” Zelo zanimivo je opisal tudi svojo avdicijo za Accept: “Končni preizkus je bil koncert v Kölnu pred tisoč pomembnimi ljudmi … bil sem prepričan, da je to moj zadnji dan. Naslednje jutro sem se želel posloviti, oni pa so mi rekli: dobrodošel v bendu.” Dodal je še nekaj bolj sproščenih spominov: “Naučil sem se piti nemško pivo, spoznal Scorpionse … zame kot Američana je bilo to ogromno.”
Na vprašanje o morebitnem prihodnjem studijskem sodelovanju z Udom danes je odgovoril jasno: “Nikoli nisva govorila o tem … vsak ima svojo pot, med nama vlada predvsem spoštovanje.”
V nadaljevanju sva govorila še o njegovih aktualnih načrtih. Povedal je: “Novi album je skoraj končan,” ter naštel prihajajoče nastope: “Igram na festivalih v Franciji, Bolgariji, Skandinaviji … in še nekaj jih je v pripravi. Lani sem precej nastopal, vendar stvari niso najlažje” Dotaknila sva se tudi mentalne pripravljenosti na turneje, kjer je poudaril: “Ne pijem, veliko počivam, pred koncerti ne govorim preveč … glas je mišica, ki jo moraš trenirati.” Ob tem je dodal še pomembno misel: “Ko potuješ z ljudmi, moraš znati ohraniti mir. Ne smeš dovoliti, da te drugi vržejo iz ravnotežja.”
Pogovor sva zaključila v sproščenem tonu: “Hvala vam in vaši državi za podporo moji karieri … upam, da pridem kmalu tudi k vam.”