Čeprav je od izida albuma Območje medveda in dokumentarnega filma Ti lahko minilo že nekaj let, legendarni rocker Pero Lovšin v tem času nikakor ni miroval. S številnimi koncerti – tako s Pankrti kot z zasedbo Španski borci – je ostajal v stiku z občinstvom, zdaj pa se vrača z novo ustvarjalno močjo.
Septembra bo izšel težko pričakovani novi album z naslovom Za sto let naprej, ki bo še ena pomembna postaja v bogati karieri slovenskega glasbenega pionirja.
Ob izidu albuma bo založba Beletrina jeseni izdala tudi knjigo Za sto let naprej: Na poti s Perom Lovšinom, ki jo podpisuje pisatelj Dušan Čater. Gre za posebno “knjigo ceste”, ki bo ponudila edinstven vpogled v Lovšinovo življenje, misli in ustvarjanje.
Album je bil posnet letos spomladi v ljubljanskem studiu Metro, v sodelovanju z vrhunskimi glasbeniki: kitaristom Matjažem Ugovškom – Ugom, basistom Sergejem Pobegajlom, bobnarjem Boštjanom Vajsom in spremljevalno pevko Majo Predatorio. Po prvih odzivih gre za delo, polno spevnih melodij in raznolikih tem, ki segajo od protestnega rokenrola do ljubezenske lirike – vse to v značilnem Lovšinovem slogu.
Prvi singel z albuma, “Marš za mir”, že navdušuje poslušalce in ustvarjalce. Zanjo je nastalo več videospotov, a le ena različica je uradna in jo bodo kmalu lahko vsi videli.
Kot pravi Pero:
»Zato zdej me objem kot nikol prej, ja zdej me objem za sto let naprej.«
Jeseni torej pričakujemo kar dve novosti: nov album in spremljevalno knjigo, ki bosta še poglobili glasbeni in osebni portret enega najbolj prepoznavnih glasov slovenskega rokenrola.
O singlu je Pero še dodal:
»Ko sem našel to melodijo, sem takoj pomislil, da bi bila to melodija z naslovom Marš za mir. A sem bil najprej prepričan, da bo to instrumental – nekje med Bolerom Ravela in Maršem na Drino. Seveda na moj, bolj preprost, način. A, ko je kitarist Matjaž Ugovšek – Ugo začel preigravati kitaro, in padel v komad, se mu je zazdelo, da bi komad potreboval tudi besedilo. Ubesediti marš se mi je zdela težka naloga, ker je to v načelu bolj inštrumentalna oblika, dokler se nisem spomnil na Kapelnika Štrausa in njegov orkester vojaške godbe. Potem se bilo sorazmerno enostavno najti besedilo. Kajti ideja, da se lahko vsako kljubovanje začne pri posamezniku, se mi od nekdaj zdi bistvena.«