45 let plošče Johnny the Fox

Foto: Vertigo/Mercury, promo
Foto: Vertigo/Mercury, promo

Thin Lizzy so eni od krivično prezrtih bandov, ki ponujajo veliko več kot hite kova “The Boys Are Back In Town” in “Jailbreak.” Ena od mojstrovin, ki je nikakor ne smete spregledati, je plošča Johnny the Fox, ki je izšla na današnji dan leta 1976. Gre za bandov sedmi studijski album, ki je bil napisan, medtem ko je basist/vokalist Phil Lynott okreval po napadu hepatitisa, zaradi katerega je bilo potrebno prekiniti turnejo v čast plošči Jailbreak (1976). Johnny the Fox je tudi zadnji studijski album Thin Lizzy, na katerem je kitarist Brian Robertson nastopil kot polnopravni član skupine. Spori med njim in Lynottom so namreč povzročili, da je Robertson med snemanjem zapustil band, se nato vrnil, potem pa spet odšel. Produkcijo plošče je prevzel John Alcock, slednja pa je nastala v londonskih Ramport Studios.

Po vrnitvi v Veliko Britanijo in prekinitvi turneje v ZDA, kjer bi morali Thin Lizzy odpirati za Rainbow, je Lynott nekaj časa preživel v bolnišnici v Manchestru. S seboj je imel akustično kitaro, s katero je ustvarjal skladbe za prihajajoči album. Po izpustitvi iz bolnišnice se je slednji pridružil ostalim članom in zaradi davčnih razlogov odpotoval v nemški München.

Seznam skladb

1. Johnny
2. Rocky
3. Borderline
4. Don’t Believe a Word
5. Fools Gold
6. Johnny the Fox Meets Jimmy the Weed
7. Old Flame
8. Massacre
9. Sweet Marie
10. Boogie Woogie Dance

Zaradi težav s snemanjem, predvsem težav pri pridobivanju zadovoljivega zvoka bobnov, različnih pogledov na glasbeno usmeritev in nedokončanih besedil se je zasedba vrnila v Veliko Britanijo. V Ramport Studios, kjer je nastala tudi plošča Jailbreak (1976). Ustvarjalne razlike so bile povezane predvsem s konfliktom med Philom in Robertsonom. Kot primer lahko navedemo skladbo “Don’t Believe a Word”, ki si jo je Lynott sprva zamislil kot počasno blues skladbo. Zaradi Robertsonovega nestrinjanja je Phil za nekaj dni izginil iz studia. Robertson je takrat začutil, da je bil morda malce oster, zato sta se z bobnarjem Brianom Downeyjem odločila, da bosta pesem predelala. Downey je oblikoval hitrejši ritem, Robertson pa je ustvaril riff. Zaključek, konec dober, vse dobro; končni izdelek je bil všeč tudi Philu. A težav ni bilo konec, saj je bila pesem na koncu pripisana izključno Lynottu. Prvotni aranžma lahko slišite na Back on the Streets (1978), ki ga je izdal Gary Moore. Plošča je nastala v sodelovanju s Philom in Downeyjem, ki ju lahko slišite na 4 skladbah. Robertson je skupaj z Lynottom ravno tako ustvaril “Borderline”, kjer je naveden kot avtor. Podoben vpliv je imel tudi kitarist Scott Gorham, in sicer pri skladbi “Sweet Marie”.  Skladba “Rocky” naj bi bila posvečena Robertsonu, “Massacre” pa naj bi nastala potem, ko je Lynotta v bolnišnici obiskal duhovnik. Med zadnjima naj bi se razvila burna verska debata, katero naj bi Lynott kasneje obžaloval, saj besedilo “Massacre” obsoja verske predsodke. “Fools Gold” je navdihnila velika irska lakota in Irci, ki so v ZDA iskali boljše življenje. Album ravno tako vključuje dve skladbi z imenom Johnny, ki se pojavlja tudi v starejših pesmih.  Na plošči se pojavi tudi Phil Collins, čigar prispevki niso točno znani.

Johnny the Fox je ob izidu v Veliki Britaniji dosegel 11. mesto, singel “Don’t Believe a Word” pa 12. mesto (oziroma drugo na Irskem).  Thin Lizzy so oktobra in novembra ob podpori ameriške skupine Clover pod vodstvom Hueyja Lewisa izvedli britansko turnejo, med katero so se nastopili tudi v Hammersmith Odeonu in oddaji Roda Stewarta. Band bi se moral novembra podati na turnejo po ZDA, vendar je bila ta odpovedana, saj si je Robertson med pretepom v londonskem klubu poškodoval roko. Turneja je bila preložena na januar 1977, ko so Thin Lizzy skupaj s Queen začeli trimesečno turnejo, na kateri je Robertsona nadomestil Gary Moore.

Naše mnenje

Plošča Johnny the Fox po 45-letih še zmeraj zveni sveže in organsko. Čeprav bi lahko Jailbreak označili za nekakšen začetek serije, ko je band končno našel svoj zvok, gre pri Johnny the Fox za dejanski začetek. Za prvo stran čudovite zgodbe, ki je trajala do albuma Chinatown (1980). Do izdelka, ki sicer premore nekaj odličnih zvarkov, vendar bistveno manj kot omenjena serija, ki je leta 1983 dobila svoje legendarno sklepno dejanje. Kultno Thunder and Lightning, s katero je band prepričljivo dokazal, da lahko parira mlajšim predstavnikom novega vala britanskega heavy metala.

Johnny the Fox namreč prepričljivo dokazuje, da si je zasedba upala zapustiti udobje svojega značilnega zvoka. Se preizkusiti v nečem drugačnem, kar se pozna tudi danes. Samo prisluhnite “Johnny the Fox Meets Jimmy the Weed” in videli boste, o čem govorim. Koliko bandov lahko izvede funk, pri tem pa ostane zvestih svoji izvorni identiteti? 

Ocena: 5/5