Če Gorenci veljajo za največje skopuhe v naši mali državi, je skrajni čas, da to prepričanje opustimo. Niti ura še ni minila od mojega prihoda v Bohinj, kjer se že drugo leto zapored odvija festival WinterDays of Metal, pa sta mi pričetek tega podaljšanega konca vikenda že polepšala dva izkaza radodarnosti. Z avtobusa sem v deževni večer zakorakala z dežnikom, ki mi ga je prijazno podaril voznik, v Hostlu pod Voglom pa so mi namesto rezervirane postelje v skupinski sobi dodelili kar svojo sobo z lastno kopalnico – naj bo to namig za vse, ki vas oddaljenost dvorane Danica v Bohinjski Bistrici še malo odvrača od obiska tega novega festivala.
Prvi bend, ki sem si ga uspela ogledati, je bil madžarski folk sestav Dalriada. Solidno odigran koncert, pod odrom pa kar nekaj več obiskovalcev kot lani, upoštevajoč uro in dan v tednu. Publika je veselo poplesovala, za moj okus pa je bila glasba kanček preveč kaotična. Vokali bodisi po barvi glasu ali po medsebojni usklajenosti niso pričarali tiste prave magije, je pa ravno zaradi tega vse skupaj delovalo bolj organsko in pristno. Jasno je bilo, da bend daje vse od sebe, in temu primerno je bilo tudi vzdušje.
Naslednji so na oder stopili Islandci Skálmöld. Po letu nastanka (2009), so za kar 11 let mlajši bend od prejšnjega, a njihov nastop je kratkomalo izjemen. Popolna usklajenost, odličen zvok, glavni in spremljevalni vokali v perfektnem sozvočju. Odlična odrska energija, ki je prevzela tudi občinstvo. Vsekakor bend na visokem nivoju, vreden ogleda.
Dodobra ogreta publika je z navdušenjem pričakala headlinerje večera, ruske velikane Arkona. Niti ne vem, kje začeti. Koncert je bil objektivno gledano odličen. Glasbeno na nivoju, ki pritiče bendu takšnega kova. Uigranost, izreden vokalni nastop, Mashino neumorno skakanje po odru in nenehna interakcija s publiko je v gibanje spravila skorajda slehernega posameznika v dvorani. Videli smo vse, od plesa Kozakov, do dolge kače, ki je vijugala med množico.
Kljub profesionalnosti in vsesplošni dobri volji pa je mene osebno pustil bolj hladno. Bolj so mi bili pisani na kožo Skálmöld s svojim vikinškim pridihom in na trenutke domala spiritualno energijo. Tudi efekti na vokalu so se mi pri Arkoni zdeli prej ko ne moteči, saj so velikokrat prišli bolj do izraza kot samo petje. Vseeno pa je bilo jasno, da je Masha (Arkhipova – the “Scream”) izjemno sposobna vokalistka in performerka, ki vedno suvereno izpelje svoj nastop. Decembra sem v Zagrebu obiskala koncert Mrykur, katerih vokalistka izvaja podobne elemente kot Masha (denimo igranje na boben in izmenjavanje različnih stilov petja), a precej bolj negotovo in netočno. Videti ta pristop izpeljan tako, kot je treba, je bil balzam za oči in ušesa – ne glede na osebne preference posameznika.
Množica se je ob zaključku tega koncerta na žalost večinoma porazgubila. Tisti, ki smo ostali, pa smo nestrpno čakali na domače black metalce iz Murske Sobote – Srd. Leta 2016 osnovana zasedba s precej mladimi člani (povprečna starost v bendu je 23 let), je predstavila lani izdan studijski prvenec z naslovom Smrti sel. Udarno, umazano, nepopustljivo in nabito z živalsko energijo so korakali skozi setlisto, poseben učinek pa da zagotovo tudi uporaba slovenskega jezika. Vokalist Goran Slekovec pa je s svojo hipnotično, ogabno, blackmetalsko avro dobesedno uročil občinstvo. Dekle v prvi vrsti si je celo sleklo majico – naj to pove vse.
Prijetno sovražen zaključek (pre)veselega večera.
V petek pa nas čaka glavni headlinerski dan z Dropkick Murphys.
Pustimo se presenetiti, hkrati pa upajmo, da novozapadli sneg nikogar ne odvrne od obiska.
Vtise s festivala WinterDays of Metal 2018 tokrat za vas zbira Neža Pečan.
