Kljub dejstvu, da je bil zadnji ‘Ima li budnih‘ izdan danes že nekoliko davnega 2011, so dražilci ‘Tango’, ‘Saturn’, ‘Kraj’ in J’antar’ napovedovali, da naj bi nas na novem albumu čakala zanimiva fuzija energičnih zvokov modernega pop rocka in elektronske glasbe.
Od modernega pop rocka do elektornike
Album odpira elektronska ‘Mišolovka‘, ki naj bi bila po vsej verjetnosti sprva zgolj instrumentalna, nato pa je zaradi želje po raziskovanju glasbenih obzorij dobila tudi besedilo.
Popolnoma nepotrebno, saj bi melodični uvod predstavljal zanimiv prehod v ‘Igle‘, tako pa vse skupaj izpade nekoliko razvlečeno in zavlačevalno.
Nekoliko slabši start skuša popraviti ‘Saturn‘, a najboljše šele pride. Pripravo terena za albumov klimaks nadaljuje ‘Kraj‘, ki z rabo harmonike in ritmov tanga plošči doda nekakšen eksotični pridih.
‘Tango‘ predstavlja nedvomni vrhunec plošče in morda tudi skupine same. Hitro dojemljiva melodija, začinjena
s spevnim besedilom in nežnim glasom pevca Dečaka je absolutna kombinacija za uspeh.
Vmes nam skupina servira ‘Zaboravim‘, ki nekoliko zapolni čas na plošči, a ostane v globoki senci predhodnika.
‘Zmajevi na vjetru‘ so drugi vrhunec plošče, ki je v primerjavi s svojim boljšim bratom nekoliko daljša, a še vedno v okviru radiju prijaznega formata.
Ploščo zaključujejo ‘Ranjeni‘, ‘Jantar‘ in ‘Vedro‘, kateri znova nadaljujejo začrtano pot svojih manj komercialnih rojakov.
Zadnji album nedvomno ne predstavlja življenjskega uspeha skupine, a hkrati tudi ni nekaj, kar bi lahko ignorirali.
Kljub očitnemu ponavljanju nam plošča ponudi dva bisera in nekaj vmesnih presenečenj, ki nas vseeno obdržijo do konca.
