Preteklo leto je bilo za slovensko glasbeno sceno zelo plodno, saj sta kar dva velika benda v razmiku nekaj več kot pol leta izdala vsak po dva albuma.
Če so nam Dan D servirali črno in belo različico deoksiribonukleinske kisline, vrste D, je Siddharta to naredila v obliki Infre in kasnejše Ultre.
Pa vendar, ali so dvojni albumi, poteze, ki se jih v velikem loku izogiba večina bendov res smiselni? Količinsko pisanje kvalitete je namreč redek talent.
Album preseneti, a tudi razočara
Album odpira Volk q ovce, kjer so si fantje izposodili napovedovalski vložek valovskega Mihe Šaleharja in napoveduje, da količinsko izdajanje morda le ni tako napačno.
A pustimo se presenetiti. Po obetavnem začetku je tukaj že prvi hladen tuš, Premladi ali Siddharta sreča disko. Elektronska norija brez glave in repa.
Z Nastalo bo se plošča znova zavrti na pravo pot, a kaj, ko je tukaj že kopica skladb, za katere bi bilo boljše, če bi ostale za zvočno izoliranimi zidovi studiev.
In Levitation, kjer se je skupini pridružil tudi DJ Umek, nakazuje premik na boljše, a glavno presenečenje še pride. Strele v maju in sodelovanje z idolom Damirjem Urbanom (ex-Laufer) ali Budi moja voda po slovensko!
Album ne ponudi nič novega
Kot celota Ultra ne ponuja ničesar, za kar bi morali zadrževati dih, kljub vsemu napisanemu pa ne gre za slab album, ampak za zgolj še en šablonski postpatrolejski album. Pompozno, megalomansko, a brez začetnega elana.
Morda pa vrnitev h koreninam, vrnitev v čase ID (1999) in Nord (2001) le ni tako slaba ideja?
Kar pa se tiče izdajanja dvojnih albumov, lahko rečem le eno, če niste The Clash, Pink Floyd, Led Zeppelin ali Bob Dylan, jih raje pustite pri miru. Ni vsak za vse.
