Že spomladi se je v novem singlu simbolično osvobodilo verig. Ob vsem znanem vokalu je zapela zelena kitara. Želeli smo si, in se je zavrtelo – primorsko heavy metal kolesje. Od tu naprej so Shotdown nepremagljivi.“Ne, to ni Shutdown. To je SHOTDOWN. Vse na novo. Novi štosi, nov način, nova muzika. Nova doba. Ja, ime sicer zelo podobno, ma… malo je blo treba… – sliši se lepo, je blo škoda spreminjat.”
EGZI: Kdo smo Shotdown? Hvalabogu smo to, kar si želimo biti. Hvalabogu imamo ekipo, kakršna je. Z Martyem in Juniorjem na kitari, Winkotom na bobnih. Dobro, Cigo, on je optional – Cigota bomo fuklni po metalkempu ven, mu je potekla pogodba za določen čas (smeh). Je pa zvezda našega prvega videospota, vsaj to mu bo ostalo. Hvalabogu se nam ni več treba ukvarjat z nepomembnostmi. Ni več vprašanje, a bo neki šlo čez ali ne, ampak vse preprosto – gre. Karkoli si zamislimo, probamo. Brez besed in brez ovir. Ni več problema kdo, kako in kaj bo odigral. Ampak preprosto odigra. In se nato naprej ukvarja z drugimi, pomembnejšimi rečmi. Če želiš ustvarjati glasbo, je to izjemno pomembno. Dobro glasbo.
2. Rocker.si: No, to je pomembno tudi za vse poslušalce. Tudi takrat, ko so na neki točki kot gledalci pod odrom. Ker po tem, kar smo videli danes – res se čuti kemija – funkcionirate. Čisto nekaj drugega, kot pred časom. Kar pa sedaj ni več važno.
EGZI: Točno tako. Ni več važno, nihče se niti več ne spomni. Gledamo samo naprej. In kar se tiče naprej – zaenkrat imamo potrjen še en koncert. Tega nameravamo še izpeljati, na zimo pa… komadov imamo potihem že dovolj za eno celo plato. Ampak še se bo delalo, in potem bomo preprosto izločali – kaj paše zraven, kaj ne. Plan je torej nadaljevati v tem tempu in posneti čez zimo – ali demo, ali EP…
SHOTDOWN: … ali pa direkt plato.
EGZI: Zakaj pa ne, plato.
3. Rocker.si: Kaj pa zvrst? Usmeritev ostaja ista?
EGZI: Se ti zdi? (baba gluha, smeh)
MARTY: Povsem drugačna muzika. To, kar ste slišali danes, to smo mi. Nekaj svojega. Planiramo eksperimentiranje, živimo za ustvarjanje še neslišanega. Nočemo biti kliše heavy metal, to je že vse iznucano. Nočemo biti tam, hočemo naprej.
EGZI: Danes ste lahko slišali, da to ni klasičen 80s heavy metal s primesmi glema, ali karkoli že smo v prejšnjih življenjih počeli. Naša edina usmeritev je dobra glasba – in kar bo nastalo, bo nastalo.
MARTY: Leto je 2017, zakaj bi se oklepali nečesa,kar je blo 30 let nazaj. Malo novega, če paše dodamo mogoče malo starega, zmešamo kar se nam zazdi. Recimo da je heavy metal, ampak ni.
WINKO: Ena minještra vsega.
EGZI: Ma pizda vse, če ti pravim (smeh).
MARTY: Živo zeleno kitaro.
WINKO: Marty je res prinesel čisto nekaj novega. Nov način dela, nov način ustvarjanja, nov način komunikacije. Svežino med vse nas. V vseh pogledih.
EGZI: Bila je jesen ali zima, 2015, in takrat smo vsi se razšli s svojimi bivšimi… bendi, in vsem tem. Takrat sva šla z Winkotom v Koper in smo se dobili na pivi z Martyem. On je samski, mi smo tut vsi samski, kar se muzike tiče, in smo šli v to. Šele čez eno leto, 2016, pa smo se odločili, da zares štartamo. Prvoten namen tega benda je bil heavy metal. Gremo počet to, kar znamo najbolje. In že ko smo se jaz, Winko in Marty dobili na prvi vaji smo videli, da to niti približno ne bo 80s heavy metal.
WINKO: Ne, takoj smo videli, da bo iz tega neki bolj konkretnega.
EGZI: Ja, edin z Winxom smo imeli mal težav na začetku – kej kku nbo tu heavy metal, pizda, tu je vse kar znamo. Ku da bi fuknu ribo v …minještro.
MARTY: sej to je brodet pole, veš.
WINKO: no evo, mi igramo brodet.
EGZI: … in začelo se je delat muziko in je nastalo to, kar ste lahko praktično prvič slišali danes. Čisto neki drugega, prilagojeno novemu potencialu in načinu razmišljanja. In je dobro. S tem gremo naprej ker JE dobro.5. Rocker.si: Cigo, boš kej povedu? Cigo odsoten.
EGZI: ma pusti ga, on je s hribov.
Naj še to povem – res je, mi trije smo že bili skupaj na odrih. Tudi tukaj, na Metaldays. Ampak – v resnici nimamo kaj pokazati. Nimamo kilometrine, nimamo še nekega širokega repertoarja. To je bil šele naš drugi koncert, po Dornberku. In kar je bilo v resnici lepo videt je, da so se ljudje vseeno ustavili. Prisluhnili, in ostali do konca samo zato, ker jim je bilo lepo. In ker je bilo dobro.
In to je vredno več, kot vsak PR ali lajki na socialnih omrežjih in ne vem kaj še vse.
To, kar se je danes zgodilo, je več kot smo si želeli.Nobenih vprašanj več za nazaj, k tej zgodbi končno ni več kaj dodati. Kdor jih ni še videl v Dornberku in v Tolminu, lahko Shotdown ujame še 2. septembra v Litiji na festival F52. Iskreno, splača se vam.Pred nami je zgodba, ki jo bomo še oboževali.
