Guano Apes so sicer daljnega leta 2005 uradno razpadli (letos so se ponovno združili), kar pa ni ustavilo njihove karizmatične in nadvse energične pevke Sandre Nasić.
Celo obratno, kljub temu, da so bili Guano Apes praktično v fazi mirovanja, se je Sandra odločila, da bo glasbo ustvarjala dalje, tudi brez preostalih članov …
In leta 2007 je izdala svoj solo prvenec z naslovom ‘The Signal‘. Kljub temu, da se je odločila za povsem samostojno pot in je album v celoti ustvarila sama, lahko rečemo, da je dokazala, zakaj sodi v sam vrh, kajti izdala je res kvaliteten album, ki zvene sicer nekoliko drugače, kot smo vajeni pri Guano Apesih, a še vedno dovolj rockersko, da ni izgubila svojih oboževalcev …
Sandri je na tem albumu uspelo združit alternativni rock, s primesi popa in nekaj elektronike, a na koncu ji je uspelo tisto, kar si vsak glasbenik želi, da bi se zgodilo – poslušljiv album, ki bi ga oboževalci z veseljem sprejeli.
Pred Sandro vsekakor ni bila lahko naloga, saj je bila skupaj s skupino Guano Apes ena izmed najbolj uspešnih nemških skupin vseh časov na svetu, torej, pred njo je bila naloga, da vse te oboževalce uspe zadržati na svoji strani, kljub temu, da glasbe ne bo ustvarjala s preostalimi člani, in lahko rečemo, da je Sandri to z njenim prvencem tudi uspelo.
Album se prične s pesmijo The Name of My Baby, ki je po mojem mnenju strokturno ena izmed najbolj udarnih in poslušljivih pesmi na celotnem albumu. Z nekoliko udarnim začetkom, se pesem lepo razvije v pravo rock poslastico, kjer so kitare vložene izjemno melodično, besedilo se lepo prilega skladbi, hkrati pa do izraza pridejo tudi bobni.
Tu ne smemo zanemariti niti dejstva, da je ta pesem tako poslušljiva prav zaradi izjemnega Sandrinega petja, ki lahko rečemo, da naredi pečat tej pesmi. Kot zanimivost: Sandra je to pesem napisala vsaj 20x (spreminjala je besedilo in melodijo), kar je na koncu privedlo do jeze s strani njene založbe, a lahko rečemo, da se je izplačalo, saj ravno sedaj zveni v vsej svoji popolnosti.
Pesem Sorry je povsem drugačna zgodba od zgornje pesmi. Tu si je Sandra privoščila precej elektronike in nekoliko manj žagajočih kitar. Tudi njeno petje je tu za malenkost bolj nežno. Tu mora človek dati pesmi nekoliko več maneverskega prostora in se na pesem rahlo privadit, a ni tako moteča, da ne bi bila poslušljiva.
Right Lane je spet nekoliko bolj dinamična in udarna pesem. Čeprav lahko rečemo, da gre bolj za pop kot rock primesi, ji je vseeno uspelo združiti dva različna svetovna in na koncu narediti odlično alternativno rockersko skladbo, ki zaradi dinamične ritem sekcije človeku hitro zleze v ušesa. Prav tako lahko rečemo, da je kitara odlično vložena v celotno konstrukcijo pesmi.
Sledi pesem Fever, za katero mirno lahko rečemo, da zveni precej podobno, kot so včasih zveneli Guano Apes. Spet gre za zadetek v polno, skladba, ki človeka prevzame v pičli sekundi. Z neverjetno melodičnostjo, odlilčno postavljenimi bas in kitarskimi ritmi ter udarno ritem sekcijo je pesem definitivno med kvalitetnejšimi na albumu.
Prav tako znova do izraza pridejo vokalne sposobnosti vedno energične Sandre Nasić. Tudi ta pesem na albumu ne zveni tako, kot si je takrat še neizkušena Sandra zaželela prvotno. Pesem je originalno zvenela precej bolj elektronsko, a je Sandra nato dodajala primesi rocka, tudi tu se je odločila pravilno, saj pesem zveni res vrhunsko.
Mecasanova (Yam Yam) pa je spet pesem z velik preskokom, Iz udarnega rocka je s to pesmijo poskrbela za kvalitetni elektro pop, ki prav tako ni preveč moteča. Čeprav pesmi ne bi bistveno izpostavila, je vseeno strukturirana na tovrsten način, da na albumu ni moteča, je pa res, da tudi za to pesem človek rabi svoj čas, da se privadi …
Pesem Do it again pa je spet nekoliko bolj rockersko obarvana in v značilnem slogu, ki smo ga bili vajeni pri skupini Guano Apes. Sandra nekako ni mogla iz svoje kože, glasba je njena največja ljubezen, kar se opazi tudi pri njeni glasbi, saj v album da res celotno sebe, svoje občutke, izkušnje, doživetja, … Tudi ta pesem velja za eno bolj udarnih in boljših na njenem prvencu.
Sledi pesem Stop The Crying, ki se začne z mirnim obiranjem kitarskih strun ter vokalom. Sčasoma pa se pesem razvije v res prekrasno balado, ki jih pri Sandri sicer nismo pretirano vajeni, a se je tudi na tem področju izkazala. Spet gre za pesem, ki človeku takoj zleze pod kožo in je povsem nemoteča.
S pesmijo Old shack pa se je Sandra odlično poigrala in poslušalcu ponudila nekaj novega. Tudi v tej pesmi je uspela združiti nekoliko rocka, popa ter elektronike. Morda tudi ta pesem sama po sebi ni nič posebnega, po drugi strani pa je toliko drugačna od preostalih, da nekako pride do izraza, sploh zaradi ritem sekcije ter načina petja.
Skladba Big City pa je za poslušalce prava poslastica. Sicer je tudi v tej pesmi uporabljene precej elektronike, a je zopet ritem sekcija precej razgibana. Tudi ta pesem ima neverjetno melodičnost, ki ji Sandra s svojim vokalom doda tisti pravi čar.
Lahko rečemo, da je bil to eden izmed njenih boljših poskusov, ko se je povsem neprestrašeno igrala z elektroniko na celotnem albumu.
Sledi Perfume, ki je prav tako nekoliko bolj udarna pesem, v njenem nekako značilnem slogu. Tudi tu gre za odlično dinamičnost z edinstvenim ženskim vokalom, zato pesem prav tako ni čisto nič moteča.
Pesem The Signal ima že sam po sebi nekoliko elektronski naslov in naslovmu primerno sledi spet nekoliko bolj elektronska pesem … Tudi tu lahko rečemo, da ji je znova uspelo, čeprav sem sama osebno nekoliko bolj pristašica trdih kitarskih rifov. Pesem ni preveč moteča, saj vokal zopet poskrbi za edinstveno izvedbo, ki ji ni para.
Tudi pesem Counting Trees je nekoliko bolj elektro – pop obarvana, a lahko rečemo, da je za tovrstno dejanje potrebna velika mera poguma, kar je Sandri uspelo. Tudi tu se je lepo poigrala in naredila melodični rock štikelc, ki mu je lepo dodala primesi popa in elektronike. Če človek ne posluša preveč pozorno, elementov elektronike sploh ne sliši pretirano …
Lahko rečemo, da gre album v celoti z lahkoto v uho in se v predvajalniku predvaja ure in ure, ne da bi ob vsem tem postal moteč faktor. Tu lahko karizmatični Sandri Nasić le čestitamo, za ves pogum, ki ga je zbrala in izdala tovrstni izdelek.
Vsekakor je z njim zadovoljila potrebe njenih lačnih oboževalcev ter pokazala, da je v resnici res izvrstna glasbenica, ki ji ni tuje niti igranje kitare ali bas kitare … Skratka, album je precej lahkoten in poslušljiv!
