SAMUEL BLUES: ‘Brez glasbe bi se verjetno že ubil’

Samuel Blues med nastopom v kavarni Union. (FOTO: Gal Jerman)
Samuel Blues med nastopom v kavarni Union. (FOTO: Gal Jerman)

Med igranjem ga ni moč zaustaviti, a po zadnjem odzvenečem akordu pa si vedno najde čas za sproščujoč klepet ali požirek piva. Po koncertu ga ujamem, da mi odgovori na nekaj vprašanj.

 

ROCKER.SI: Čestitke za uspešen nastop. Moram priznati, da sem se na tvojem koncertu znašel prvič in sem prav zadovoljen, da sem dobil priložnost. Najbolje, da malo improvizirava, v čemer si po slišanem odličen. Od kje ta razpoznaven zvok kitare?
SAMUEL BLUES: Hm, ta zvok … Vse tri kitare, ki sem jih imel na odru so narejene doma. z očetom namreč izdelujeva kitare in ojačevalce, ampak zgolj za hobi. Ne razmišljava o poslu (smeh). Glavni navdih pa je delta blues. Stari blues mački in pa ta zvočna lokomotiva enega kitarista. ‘Pam, pam pam…’ Ritem z nogo, ki poganja pesem. Skladbo lahko nosi že en akord, samo da je ritem. Poudarek je vedno na ritmu.

ROCKER.SI: Tvoji začetki segajo do skupine Talking Stone, nato pa si leta 2012 odšel na svoje. Si se vedno počutil kot solo ustvarjalec?
SAMUEL BLUES: Stvar je v resnici veliko bolj preprosta, kot je slišati. Prihajam iz Gorenjske in to je stisnjena glasbena scena. Trije smo se našli in smo igrali Jimmyja Hendrixa, ampak nekaj je manjkalo. Mogoče se nismo našli pravi trije.

ROCKER.SI: Bi še kdaj dali priložnost tipični strukturi skupine?
SAMUEL BLUES: Seveda, ampak mogoče ne še takoj. Šele sedaj vidim, da se moram še izpopolniti. Pri sebi vidim, koliko stvari moram še izboljšati. Vedno sem svoj največji kritik.

ROCKER.SI: Po drugi strani pa imaš pri 23 letih izdane štiri albume, ki si jih v celoti posnel sam. To je hvalevreden dosežek.
SAMUEL BLUES: Jaz poslušam svoje albume in slišim samo napake. Kaj bi lahko naredil bolje. Vedno je samokritika, že kar premočna je samokritika včasih. Zelo sem strog do sebe.

ROCKER.SI: Imaš še kakšne druge kritike okoli sebe, ki ti povedo resnico?
SAMUEL BLUES: Imam, to so bližnji prijatelji in moj oče. Ravno to spoštujem pri njih, saj mi povedo resnico. Nemudoma mi povedo, kaj sem ‘zajebal’ in ‘zasral’ (smeh). Oče je stara šola: ‘Dj da prbija, da bo za folk.’ (smeh)

Samuel Blues je letos izdal nov album 'Alpska psihadelija'.
Samuel Blues je letos izdal nov album ‘Alpska psihadelija’.

ROCKER.SI: Prihajaš iz glasbene družine?
SAMUEL BLUES: Ne, sploh ne. Oče je strojnik, mama pa je žal pokojna. Bila je anglistka, tako kot sestra. Edini glasbenik v družini sem. To mi je bilo dano v zibelko, da je oče pri 18 letih izdeloval kitare, ampak to je bilo res samo kot strojnik. Izdelal je kitaro, zna tri akorde, ampak se z glasbo ne ukvarja. On pa posluša blues, rock in afriško glasbo. Je tisti, ki je imel glasbene albume in vedno je bila v hiši glasba. Je pravi avdiofil.

ROCKER.SI: Dobil sem občutek, da nočeš širšega občinstva.
SAMUEL BLUES: Točno to (smeh)! Dobro si to videl. Ne vem, ta barska scena … danes je bil to čuden kraj za koncert, tudi natakarji so čudno gledali in se spraševali, kaj se dogaja. Ne vem, mora biti gostilna, da si s ‘folkom’. Če je med tabo in občinstvom ograja in varnostnik se glasba malo izgubi. Ni tega stika. Če pa imaš ti gostilno in je včasih lahko že kar nevarno, da bo se kdo preveč napil in ti kaj vrgel. To imam rad! Življenje! Da si na istem podnu.

ROCKER.SI: Kam potem naprej? Se čez pet let vidiš na odru Cankarjevega doma?
SAMUEL BLUES: Ne, mislim, da Cankarjev dom ne pride v poštev (smeh). Kje se vidim? Pojma nimam. Jutri ne vem, kaj bo. Zakaj glasba? Brez glasbe bi se verjetno že ubil. To je moj ‘output’, moj varnostni ventil. Pralnica, kjer se čistim. Brez glasbe jaz ne bi mogel nič. Imam eno emocijo preveč, kakršnakoli že je, jaz se usedem in vzamem v roke kitaro.

ROCKER.SI: Po nekaterih podatkih pa naj bi istočasno študiral še multimedijo?
SAMUEL BLUES: Am, ne (smeh). Na likovni akademiji sem. Internet si izmisli marsikaj, med drugim piše, da sem letnik ’97.

ROCKER.SI: Ampak podatki, da snemaš doma, pa so pravilni?
SAMUEL BLUES: Tako je, snemam doma, ker je preprosto predrago, da bi snemal drugje. In še tam imaš vedno nekoga, ki ti bo govoril, kako moraš igrati. Meni je to v užitek. Kot da slikar ne bi imel svojega ateljeja in bi moral hoditi k nekomu na obisk, da bi slikal. Jaz se zbudim, enega skurim in grem snemat. Mogoče pa si vzamem tri tedne premora. Totalna svoboda, to imam rad.

ROCKER.SI: Glasba, ki jo igraš, je zelo senzibilna. Kako poteka proces pisanja nove skladbe?
SAMUEL BLUES: Glasba je vedno spontana. Včasih se igraš s kitaro in nastane nekaj. Nek majhen delček, ki ti ostane v glavi in bi lahko bil refren nečesa. In šele čez en teden, ko spet igraš kitaro, spet zazveni nekaj, kar ti zbudi pozornost. Nato pa dva dela povežeš in nastane nekaj čudovitega, včasih pa te zadane in v trenutku spišeš celoten kumad. Sploh med hojo!

ROCKER.SI: Med hojo?
SAMUEL BLUES: Ja, med hojo (smeh). Sploh v Ljubljani. Nimam kolesa in ne hodim na trolo, zato hodim. Vedno je ritem, ko hodiš. ‘Tp, tp, tp..’ In vedno si v glavi pojem in ustvarjam ritem. Bolje je, če si pojem, kot pa razmišljam o tem, kaj bom jutri. Vedno je glasba v glavi.

ROCKER.SI: Od kod tako udarna in močna besedila?
SAMUEL BLUES: Pri besedilih me privlači iskrenost. Da so osebnoizpovedna. Nobenih ovinkov, o rožicah, ljubezni … Ne! Povej, ‘srt me je, šou sm srt, usrou sm se’. Paf! Tako je in tako imam rad!