Osma studijska plošča kalifornijskih skakačev Red Hot Chilli Peppers, je ob izidu predstavljala drastičen odmik od odštekanega pop / rock / ska zvoka, s katerim se je skupina proslavila na recimo ‘Blood Sugar Sex Magik’ in približek k bistveno bolj umirjenemu in melodičnemu zvoku.
O albumu ‘By the Way’
To je po eni strani razumljiva in pričakovana poteza, glede na to, da so se člani skupine uspeli znebiti raznih odvisnosti od substanc in si odpreti vrata v nova, bolj umirjena življenja.
Celo kitarist John Frusciante je priznal, da je pričujoči album simbolni prikaz ‘najlepšega obdobja v njegovem življenju’, kar se pozna pri uporabi nežnih in zasanjanih kitarskih linij.
Skratka; nogavice, ki pokrivajo lulčke in skakanje po odru z adamovem kostumu so preteklost, in to spremembo, bodo nekateri sprejeli z navdušenjem, drugi pa bodo pogrešali čase, ko so ob poslušanju RHCP veselo opletali z dolgimi lasmi.
‘By the Way’ je vsekakor zrela in odgovorno narejena plošča, ki na prvo poslušanje ne ponuja ogromno hitov in zato tudi potrebuje več časa, da seže do srca, čeprav zna prepletanje zasanjanosti, melanholičnosti in blage jeze na dolgi rok rahlo najedati.
Nasploh pa je pričujoča plošča s kar 16. komadi nekoliko predolga in ponavljajoča se, tako da lahko predstavlja (pre)velik zalogaj tudi najbolj zagretim oboževalcem RHCP. Umirjeno, četudi rahlo dolgočasno potovanje v srce.
