Festival MetalDays se nevzdržno približuje in v teku so še zadnje priprave nanj. A pred nami je še kar nekaj dolgih dni čakanja. Da pa bo odštevanje vsaj malo lažje nas je pred tem čakalo ogrevanje brez primere. Na oder ljubljanskega Kina Šiške so namreč stopili ameriški power metalci Iced Earth. A tudi nanje smo morali malce počakati, saj nas je pred glavnim ogrevanjem čakalo … ogrevanje.
Vroče še pred glavnim bandom
Za dvig temperature sta poskrbeli dve domači metal zasedbi. Prvi so na oder stopili Eruption. Zasedba, ki je nastala leta 2004 v svojem zvoku, kot pravijo sami, združuje zapuščino speed, thrash in klasičnega metala. Zasedbo je ustanovil vokalist Klemen ‘Buco’ Kalin, družbo pa mu na odru delajo še kitarista Andrej Čuk ter Grega Kamenšek, basistka Nika Krmelj, po činelah pa udriha Ivan ‘Tegla’ Cepanec, sicer tudi glas in urednik radijske oddaje Metal detektor.
Čeprav se zasedba lahko pohvali s tremi studijskimi albumi pa smo včeraj poslušalci slišali morda polovico enega. Njihov del koncerta je bil namreč precej kratek. In vsaj osebno bi si želela slišat še kakšno skladbo več.
Za njimi so na oder stopili medvočani Metalsteel. Zasedba je sicer na glasbeni sceni prisotna že od leta 1999 a se vztrajno prebija na odre izven naših meja. Trenutno postavo sestavljajo vokalist in kitarist Benjamin Kic, kitarist Rock Tomšič, basist Matej Sušnik ter bobnarka Daša Trampuš.
Z svojimi udarnimi ritmi so še bolj ogreli že dodobra razgreto publiko, ki se je počasi a vztrajno nabirala. Izbrana publika pa je imela priložnost slišati tudi novo še neizdano skladbo, ki sestavlja drugi del trilogije njihovega prihajajočega konceptualnega albuma. Na odru so se jim tako pridružile plesalke, ki so s svojim izgledom in gibi dvignile pritisk predvsem moškemu delu občinstva. Temu je sledilo še par skladb, poslovili pa so se z lastno himno metalu, ki nosi naslov ‘Heavy Metal Is Our Religion‘.
In potem je bila luč
Publika je bila že dodobra razgreta in kar malce neučakana saj se je iz nje večkrat zaslišal tisti znani vzklik ‘Špilej!’. In so začeli ‘špilat’. Nekaj minut čez deseto zvečer so se za zastavo z napisom Iced Earth začele prižigati luči, ki so naznanile, da bodo oder zavzeli težko pričakovani Iced Earth. Zasedba, ki je sama nisem poslušala mislim, da že od srednje šole. In od takrat je minilo že kar nekaj let. Pravzaprav sem že pozabila kako ‘hud’ band so Iced Earth.
Zasedba prihaja iz sončne Floride in jih žanrsko uvrščajo med heavy, thrash, power, comedy metal. Tudi oni so na glasbeni sceni že več kot 30 let in imajo izjemno bogato diskografijo. Skupino že od leta 1984 vodi kitarist in tekstopisec Jon Schaffer, trenutno pa ga na odru spremljajo še karizmatični vokalist Stu Block, kitarist Jake Dreyer, basist Luke Appleton ter bobnar Brent Smedley.
Pravzaprav so fantje skozi res s čustvi nabitim koncertom poskrbeli za odlično preživet večer. Popeljali so nas skozi celotno zgodovino delovanja zasedbe. Koncert so otvorili z udarno skladbo ‘Great Heathen Army‘. Na set listi pa so se znašle še ‘Black Flag‘, ‘Vengeance Is Mine‘, ‘Brothers‘, ‘Hunters‘, ‘Angels Holocoust‘ katere začetek spominja na Orfovo opero ‘Carmina Burana‘ ter mnoge druge. Slišali smo lahko nekaj novega materiala pa tudi stare in še starejše skladbe. Predvsem skladbo ‘I Died For You‘ je Jon zelo skrbno odpel gospodični v publiki, ki je bila na invalidskem vozičku. Njej je tudi poslal poljub in pravzaprav je s tem dejanjem orosil oko vsem, ki smo imeli priložnost videti ta moment.
Sicer pa sta Jon in Stu skozi celoten večer z nasmeškom na obrazu preigravala in prepevala skladbe, ki so tematsko polne zgodovinskih, mističnih, religijskih simbolov. Navdih za besedila pa črpajo tako iz osebnega življenja in dogodkov kot tudi iz filmov in literarnih del. Besedila so podkrepili tako z samim nastopom kot tudi umetno meglo in lučmi. Tudi sama interakcija z publiko je bila neverjetna in v bistvu ti res dajo občutek, da so tu zaradi svojih oboževalcev. Pravzaprav je Stu v enem od svojih nagovorov publiki rekel, da smo velika ‘družina metalcev’. In na njihovem koncertu prav zares tudi dobiš tak občutek. V bistvu se ne spomnim kdaj sem bila nazadnje na tako kulturnem koncertu.
Preden pa smo se dokončno poslovili in odpravili v deževno noč nas je čakal še en bis z dvema skladbama. In, če je zasedba tekom celotnega koncerta delovala veselo in dobrovoljno so se pri zadnji skladbi vsem spremenili izrazi na obrazih. Skladbo ‘Watching Over Me‘ so namreč poklonili pokojnemu glasbenemu kolegu, bobnarju zasedbe Pantera, Vincentu ‘Vinnieu’ Paulu Abbottu.
