Teniški turnir v Umagu že vrsto let slovi po svojih divjih nočnih zabavah, sproščenem vzdušju in izvrstnih koncertih. In tudi tokrat ni razočaral; prvi dan je po eksibicijski tekmi, v kateri smo spodbujali domačega ljubljenca in starega znanca turnirja Gorana Ivaniševića, večer zaključil eden in edini Petar Grašo!
Čudovita poletna noč je v areno privabila hrvaškega melosa željne oboževalce, ki so komajda zadrževali navdušenje od pričakovanja njihovega glasbenega idola. Dvourni koncert je nanizal vse njegove hite, kot so “Ostat ću uvik isti”, “92.”, “Nevista”, “Ako te pitaju”, navdušujoče pa je bilo spremljati predvsem evforijo, ki jo je povzročil Grašo s svojim glasom in stasom. Ne le med najstnicami, tudi starejši moški so prepevali v en glas in se povzpenjali na pregrado, s katere jih je komajda odstranil varnostnik. Punčke, ki se v času nastanka nekaterih odigranih pesmi niso niti še rodile, so vzhičeno snemale celoten šov in dogajanje spremljale izključno skozi objektiv, njihovi starši pa so se lahko spominjali glasbe njihove mladosti. Na to jih je sem ter tja spomnila tudi kakšna melodija Oliverja Dragojevića.
Dalmatinski šarmer Grašo ni pozabil niti na nogometno tekmo, ki je Hrvate čakala naslednji dan. “Srce vatreno” je bila primerna uvertura v govor, s katerim se je posvetil športnikom, ne pa politikom, ki jim kradejo zasluge. Čakalo pa nas je še eno presenečenje! Na odru se mu je pridružila njegova Danijela Martinović, kateri smo zapeli ‘Happy Birthday’, nato pa je slavljenka odpela še dve pesmi iz svojega lastnega repertoarja, medtem ko je Grašo zapustil oder in iskal nekaj minut oddiha.
Kriki in žvižgi skorajda deset tisočere publike v ATP kompeksu so bili že skorajda nadrealistični, ampak Grašo je nastopač in zabavljač. V svoje nastope vloži maksimalno energijo in dalmatinska glasba nas je tako zabavala še dolgo v noč. Ne vem, mogoče je bila vročina ali alkohol, ampak že dolgo nismo videli tako aktivnega in pevsko razpoloženega občinstva, pa tudi Grašo se ni bal zaplesti v interakcijo. Skakal je z ene strani odra na drugo, podajal roko oboževalkam in ponosno razkazoval svoje plesne korake. Dekletom se je bržkone zdelo, da so pesmi namenjene njim edino.
In to je čar dalmatinske glasbe, ki izvabi močna čustva in je napisana za dušo. Mogoče ne za dušo vseh; njeno bistvo mi, priznam, ostaja dobro skrito, ampak Petar Grašo nikakor ni razočaral s svojim zanosom in pozitivno usmerjenostjo. To pa je nekaj, kar lahko cenim. V živo je še boljši, glasnejši in bolj romantičen.
