Po več kot desetletnem predahu se je zasedba Partija leta 2014 znova vrnila med žive. Seriji nastopov in iskanju ustrezne postave je letos sledil naslednji korak, izdaja istoimenskega studijskega prvenca.
Kot nam je v nedavnem intervjuju zaupal idejni vodja in motor zasedbe Lemmy Hofman (TUKAJ) se skupina v večini osredotoča na Balkan, in zato ni nič nenavadnega, da je temu primerna tudi izbira jezika skladb – srbo-hrvaščine.
O albumu ‘Partija’
Ploščo odpira ‘Snovi’, s katero nam bend že uvodoma pokaže, kdo vse je vplival na glasbeno rast njegovih članov. Stara šola, kakopak. Organsko, surovo in brez olepšav. Odličen začetek.
Z nastopom ‘Demencija’ plošček poveča hitrost svojih obratov. Odlično nadaljevanje s še boljšo družbeno noto, saj se o težavah bolnikov z demenco govori občutno premalo. Uporabljeni metalski prijemi pa bodo zagotovo zadovoljili tudi ušesa »trših« poslušalcev.
S ‘Pobegao sam’, najboljšo skladbo na albumu, slednji nekoliko zmanjša svoje obrate, a še zmeraj ne toliko, da bi bilo potrebno preklopiti v nižjo prestavo. Še en dokaz, da je trio z dušo in srcem predan glasbi, ki jo izvaja.
Ploščo nadaljuje ‘Groblje’, ki ne odstopa od uvodnih smernic. Morda malo mehkejša, a nič manj partijska. Še več, ali gre morda za stvaritev, ki bi jo lahko, nekoliko spremenjeno, slišali tudi na radijskih valovih?
Uvodni elan skazita skladbi ‘Agresija’ in ‘Penzija’, ki s svojim pretiranim ponavljanjem in preprostim besedilom, v primerjavi z začetkom, izpadeta kot tvorbi, kateri sta se na plošči znašli zgolj in samo zaradi polnjenja njenih kapacitet. A tu je že ‘Gazda’, ki poskrbi, da njegovi pribočniki spet najdejo pravo smer.
‘Đavole’ sledi ‘Slavica’. Edina slovenska skladba na albumu in njegov drugi vrhunec. Zakaj ni na albumu še kakšne, starošolske packe, zapete v materinščini?
Slavičino klimaksiranje nadaljuje ‘Otrov’, s katerim plošča dokončno potrdi, da se je vmesni zdrs zgodil pomotoma in da si lahko z vsakršnim posploševanjem, temelječ na zloveščem vzorcu, zagotovite mesto v devetem krogu Dantejevega pekla.
Ploščo zaključuje ‘Vještica’, ki poskrbi za potrditev zadnjega odstavka.
Bendov studijski prvenec velja za eno prijetnejših presenečenj tega leta. Kvalitetna produkcija in organski zvok, kakršnega v umirajočem žanru primanjkuje, ter kar je še pomembnejše, skupina je za album izbrala tudi ustrezno dolžino. Žanr namreč pesti prekletstvo razvlečenosti, saj količina pogosto ne pomeni tudi kvalitete.
Izdelek, ki ga potrebujete v domačem glasbenem almanahu!
