Pravijo, da je treba neprijetnosti čimprej dati skozi, zatorej bom recenzijo živega albuma pionirjev domačega punka Pankrti začel s priznanjem; nikoli nisem maral Pankrtov.
O pionirjih domačega punka
Da, zavedam se, da gre za začetnika punka na Slovenskem in da so vplivali na celo generacijo skupin, ki so z uporom, jasno kritiko sistema ter brezkompromisno držo skušali doseči določen nivo svobode izražanja.
Kultnega statusa jim ne odrekam, prav tako pa mi je razumljivo, da sta skupini tako glasbena stroka kot občinstvo močno naklonjeni. Kljub temu pa moja malenkost še danes ob poslušanju Pankrtov ostaja ravnodušna in več razlogov; glasbeno niso nič posebnega (še posebej zato, ker so si ogromno idej izposodili od britanskih legend Sex Pistols), besedila komadov so površinska in tako banalna, da me ne bi presenetilo, če bi izvedel, da so bila napisana pet minut pred začetkom špila v zaodrju ali za šankom, šibek vokal Petra Lovšina pa mi še dodatno pokvari užitek ob poslušanju.
Nasploh pa bi rekel naslednje; Pankrte nisem nikoli uspel videti kot pristno punk skupino, ampak bolj kot slabo kopijo Sex Pistols, kateri glasba pomeni sredstvo za preganjanje dolgčasa, medtem ko ji je za vsebino bolj malo mar.
O albumu ‘Gospodje jest vam ne verjamem’
Živa plošča ‘Gospoje jest vam ne verjamem‘, sicer posnetek letošnjega koncerta skupina v Stožicah, postreže z izborom največjih hitov skupine (‘Osmi Dan‘, ‘Na Liniji‘, ‘Lublana je Bulana‘, ‘Umazane igre‘), prestižnimi sodelujočimi gosti (legendarni Glen Matlock, prvi basist omenjenih Sex Pistols) ter popolnoma novo skladbo ‘To ni več Slovenija‘, v kateri se Pankrti poskušajo prilagoditi novim časom in ponuditi svoj pogled na stanje države, ki je oropana s strani politikov in tajkunov.
Četudi se moje mnenje o skupini ni spremenilo, bom pošten in priznal, da sem med poslušanjem začutil pristno energijo, ki vlada med nastopajočimi in občinstvom, komadi pa so prav tako odigrani presenetljivo spodobno, energično ter niti malo zastarelo.
Najšibkejši člen pa je seveda še vedno Lovšin, katerega vokal se z leti ni kaj prida izboljšal, ampak kvečjemu poslabšal, kar pa publike očitno ni preveč motilo in to je najbolj pomembno. Navkljub temu pa se mi ob poslušanje ploščka
poraja vprašanje o tem, kaj je sploh ostalo od upora, s katerim so Pankrti nekoč prodrli na domače glasbene odre.
Sam bi rekel, da je glasba Pankrtov danes postala material za vikend punk žurke, ob kateri se ljudje zdivjajo, kaj več od tega pa. Kar pa je še slabše; bojim se, da so se s tem položajem sprijaznili tudi Pankrti, ki na koncertih bentijo čez sistem, katerega pa ne oni, še manj pa poslušalstvo niso pripravljeni spremeniti.
Gospodje jest vam ne verjamem bo oboževalcem Pankrtov verjetno segla do dna duše, saj jim podari točno tisto, kar se pričakuje in nič več kot to. Jaz pa še vedno ostajam na drugi strani brega in se sprašujem: »’Komu sploh še verjeti?’
