MIHA ERIČ: “Včasih lahko publiki že težiš”

Miha Erič (Foto: Facebook)

Moja zgodba s Prismojenimi profesorji bluesa se je začela na njihovem letošnjem koncertu v Cankarjevem domu. Preprosto šokirali in hkrati navdušili so me. Želel sem si izvedeti več; zanimalo me je, kdo so in kaj se skriva za njhovo glasbo. Za njihovim nastopom pravzaprav. Obljubili so, da tisti, ki zdržijo do konca koncerta, dobimo brezplačne vstopnice za naslednjega, in res so se držali tega. Čez čas dobim osebno sporočilo, da sem na njihovi “guest listi” za naslednji nastop! Takrat sem zares  vedel, da se moram sestati z nepogrešljivim članom skupine, z vsestranskim umetnikom, bluesovskim genijjem na ustno harmoniko, ki zraven še slika in se ukvarja z grafikami. Preprosto preveč je nazivov, da bi zadostili njegovemu talentu; z Mihom Eričem se dobim v Kinu Šiška, v ljubljanskem centru kulture. Pride oblečen po kavbojsko z vpadljivimi škornji, v kavbojkah in srajci s svetlečim pasom in žepno ketnico. Deluje, kot da je vedno nasmejan, zame pa je eden najbolj iskrenih intervjuvancev do sedaj. Tisti občutek, ko precej hitro ugotoviš, da si deliš podobno razmišljanje in pogled na kulturo.

ROCKER.SI: Bi mi zameril, če bi ti rekel, da sem Prismojene profesorje bluesa prvič slišal šele pred kratkim?

MIHA ERIČ: Ne, sploh ne. Nič ni čudnega, če kdo reče, da nas ne pozna, čeprav smo igrali in »težili« že povsod. Čeprav je Slovenija majhna, ne moreš biti povsod.

ROCKER.SI: Pred koncertom so me opozorili, naj bom pozoren na vražje dobrega člana skupine, ki igra na ustno harmoniko …

MIHA ERIČ: Hvala (smeh). Ustna harmonika je inštrument, ki se seveda ne pojavlja pogosto, vsaj ne v takšni obliki. Na orglice pa se da igrati različne žanre. Smešna zgodba, da sem v srednji šoli poslušal Sepulturo in Metallico, potem pa sem nekako šel na Motörhead, CCR in Muddy Waters. V vseh teh žanrih sem odkril orglice, glasbo pa mi je drugače razkrival oče, ki je igral orglice le zase med vožnjo z avtom (smeh). So pa zanimiv inštrument, podobno kot kitara, na katero lahko zgolj brenkaš, lahko pa se v inštrument res poglobiš in začneš iskati nove zvoke. Igraš lahko zelo subtilno, po več poltonov, poleg tega pa je vse na posluh. Poltone igram s tem, da vdihnem.

Prismojeni profesorji bluesa v Cankarjevem domu. (FOTO: Gal Jerman)
Njihov nastop v Cankarjevem domu (FOTO: Gal Jerman)

ROCKER.SI: Igraš še kakšen drug inštrument?

MIHA ERIČ: Začel sem kot samouk s trobento in saksofonom, potem pa sem igral orglice, vmes pa še bendžo, ampak mi je zmanjkalo časa (smeh). Zadnji dve leti pa se intenzivno učim havajsko “lap steel slide” kitaro.

ROCKER.SI: Se je glasba Prismojenih profesorjev bluesa oblikovala okoli tvojega igranja ali si se ti priključil njihovi glasbi?

MIHA ERIČ: Najprej so bili oni trije, še čisto na začetku, in so igrali stari rock, psihadelični rock. Potem pa je brat poklical še mene, na kar se je spremenil tudi žanr igranja. Mi se kar sučemo med countryjem in funkom, še rap se lahko znajde vmes. Marsikdo si ne predstavlja tega v bluesu.

ROCKER.SI: Ilustrator, grafik, zbiralec starin, kantavtor, orgličar, ljubitelj viteških vrlin in arhaične umetnosti. Je še kaj, kar manjka?

MIHA ERIČ: Vse to (smeh). Kaj pa vem, težko bi se opredelil. Vsak dan čez dan in zvečer delam grafike in rišem. Včasih navdih dobim tudi v nadrealističnih sanjah, kar vedno vključim v ustvarjanje, drugače pa se dobivam s prijatelji, s katerimi ustvarjamo glasbo.

ROCKER.SI: Koliko časa ti sploh še ostane, če zraven nenehno nastopaš?

MIHA ERIČ: Sem ugotovil, da je treba zgodaj vstajat (smeh).

ROCKER.SI: Bi rekel, da je tvoj hobi tudi tvoje delo?

MIHA ERIČ: Ja v bistvu res (smeh), sem samozaposlen v kulturi, ampak v bistvu je to delo, ki ga ustvarjam z užitkom. Ne počutim se, da bi to moral delati. Pride pa do tega, da včasih delaš sliko in se zapleteš, ampak če si nenehno ustvarjalen, potem hitro najdeš rešitev. Tudi pri glasbi naletiš na ovire, ki jih rešiš v trenutku ali šele sčasoma.

ROCKER.SI: Bi našel povezavo med likovno umetnostjo in glasbo?

MIHA ERIČ: Ja, ja, se da. Mislim, da se to dvoje lepo povezuje, vedno ko imam razstave, je prisotna tudi glasba. Mora biti nastop v živo. Z Natalijo Šepul, mojo boljšo polovico in menedžerko vedno nastopava. Ona igra citre.

ROCKER.SI: Kje lahko vidimo tvoja dela?

MIHA ERIČ: Imel sem razstavo v galeriji Medija v Zagorju, to je državna galerija s tradicijo. Največ mojih del se da videti torej v Zagorju ob Savi, gre pa za začasne razstave.

ROCKER.SI: Kje ti prej zmanjka navdiha?

MIHA ERIČ: Hm, to je zanimivo vprašanje. Tako bom rekel, delati mi je v užitek, ampak se mi zgodi, da se hitro zmeden, ker poskušam početi vse naenkrat. Vadim tri inštrumente in delam še na grafikah. Obenem pa še kuham, opravljam vsakodnevna opravila. Skorajda preveč je že vsega. Ko delam eno grafiko, vmes vidim skico druge grafike. Vidim v glavi format, kompozicijo, tako da se velikokrat prekinem in enako je v glasbi. Med igranjem slišim druge melodije in me spet odnese.

ROCKER.SI: Kako nastane osem minutna skladba, ki na prvo poslušanje izpade kot improvizacija?

MIHA ERIČ: Vedno ima nekdo prvo idejo. To je lahko vokalni del skladbe, ki traja nekaj minut in ima točno določeno strukturo, potem pa so tu vmesni deli, ki niso strogo določeni. Vsak od nas pove svoje mnenje, kje bi umestil pavzo in kje bi melodijo dopolnil. Skupaj zgradimo skladbo z začetkom in koncem, vmes pa so solo premori, ki velikokrat nastanejo spontano. Na koncertu se zmenimo za tri ponovitve, tri kroge, zgodi pa se, da kakšen del razvlečemo. Enostavno odigramo še en krog. Nikoli ne zaigraš skladbe popolnoma enako.

ROCKER.SI: To se domenite med samim koncertom …

MIHA ERIČ: Ja, tako je. Z znaki in očesnim stikom, moramo pa biti zelo povezani.

ROCKER.SI: Kaj je zate blues?

MIHA ERIČ: Blues je stanje človeka, izrazno stanje, glasbeni žanr in način življenja. To je izraz. Nekateri ljudje intenzivno igrajo nogomet, drugi vrtnarijo, tretji neke vrste terapijo doživljajo skozi glasbo. Imamo toliko dobrih blues glasbenikov, izpostavil bi Duo Aritmija, ki igrata avtorske skladbe in s katerima sem tudi sodeloval. Žanr je balkanski melos, ampak skladbe na progresiven način predelata za akustično kitaro. Pred kratkim sem nastopil na srečanju ameriških vozil, kjer je taka – prava rock n’roll  slovenska scena. Igral sem skupaj s Samuelom Bluesom, tudi odličen kantavtor. Že prej sem videl njegove videoposnetke na spletu, potem pa je prišlo do tega, da smo skupaj sodelovali pri snemanju oddaje in sva se ujela.

ROCKER.SI: Kje vse nastopaš kot gost?

MIHA ERIČ: Veliko me vabijo k sodelovanju. Nastopal sem z Neisho, Zoranom Čaličem, Fed Horses, Urošem Buhom, pred kratkim sem igral z zasedbo Metropolis in tako naprej. Je tudi nekaj posameznikov, s katerimi bi seveda rad še sodeloval, pa mi do sedaj to ni uspelo. Mogoče prva taka, ki mi pade na pamet, je slovenska zasedba Beach Boys.

Miha Erič je vedno pripravljen za vragolije (Foto: Gal Jerman)

ROCKER.SI: Bi lahko sodeloval z nekom, s katerim se ne bi ujela osebnostno?

MIHA ERIČ: Sem ja, sem ja (smeh). Sodeloval sem z Nušo Rojs (smeh). Jaz nisem bil z njo v kontaktu. Z mano je stopil v stik njen producent, s katerim sva sodelovala pri snemanju za skupino Stray Train. Taisti producent me je poklical za skladbo ‘Zvok kopit’ (smeh), ki je bila povsem izven moje zvrsti. Potem pa sta tukaj še Martin Ramoveš in Magnifico. Slednji je na neki prireditvi v roke vzel kontrabas, pa sem se mu pridružil (smeh).

ROCKER.SI: Kakšno glasbo poslušaš v avtu?

MIHA ERIČ: Ko se vozim, pogosto poslušam stari blues. Willie Nelson in Dick Curless, izjemen vokalist. Porter Wagoner in kakšen surf rock. Drugače pa sem oboževalec Stravinskyja, Mahlerja, obožujem klasično glasbo. V stanovanju mam star radio iz leta 1936, na katerem imam nastavljen radio Ars. Poslušam Ivana Lotriča in kakšne simfonije. Spet skačem (smeh). Vedno sem iskal obskurne avtorje, ki niso tako znani, pa vseeno zelo kvalitetni.

ROCKER.SI: Ko izvajalec postane svetovno poznan, izgubi svoj čar …

MIHA ERIČ: Imaš prav, res je. Nekaj je na tem, tudi sam nasploh se izogibam bolj znanim glasbenim skupinam.

ROCKER.SI: Bi rekel, da ste Prismojeni profesorji bluesa zelo prepoznavni?

MIHA ERIČ: Ne vem, ker te glasbe ne poslušam (smeh). Ne poslušam tega (smeh). Zanimivo je to, da kadar igram ogrlice, sploh nočem slišati zaigranega. Raje poslušam druge stvar.

ROCKER.SI: Je za takšno zvrst sploh mogoče večje občinstvo?

MIHA ERIČ: Kaj pa vem. Mislim, da je čar tudi v večjem občinstvu, predvsem na kakšnih festivalih. Kadar je manj ljudi, je bolj romantično, to nedvomno. S poslušalci lahko vzpostaviš stik. Nekateri hrepenijo po Stožicah, ampak … Oboje se sliši v redu. To je dvorezen meč, kot si rekel. Včasih te lahko zanese, da bi »džemov«, pa ni najbolj primeren trenutek. Včasih lahko že težiš publiki, kar izveš že takoj po prvem kumadu. Ne moremo početi kar se nam zljubi. Imamo vseeno določeno odgovornost. Izražanje glasbe je zabava in užitek, je pa tudi delo. Moraš imeti spoštovanje do dela in do publike.

ROCKER.SI: S kakšno idejo ste nastopili v Cankarjevem domu? Nekaj ste imeli za povedati.

MIHA ERIČ: Ja tako (smeh). Ampak to ni naša stalna praksa, včasih imamo koncerte, ki so na zelo na »šus« in trajajo samo 1 uri 45 minut. Ali je to že dolg koncert (smeh)? Potem pa imaš narodno-zabavne ansamble, ki igrajo po več ur (smeh). Ampak to je drugače. Pri Cankarjevem domu smo vedeli, da bo dolg koncert. Je specifična lokacija, ki ima določen protokol. Če greš ven iz parterja, se ne smeš več vrniti nazaj. Ljudje so navajeni, da gredo vmes na pivo in cigareto. To je glasba, ki je povezana … ne bom rekel »alkoholna muska« – ampak je povezana z užitkom. Pri naših koncertih premor dejansko naredi dobro, ker je zvok zelo nasičen. Ljudje si morajo oddahniti in nabrati nove energije. Zato smo pričakovali, da bodo ljudje začeli odhajati. Tudi sam bi odšel (smeh).

ROCKER.SI: Čez nekdaj dni vas čaka nastop z Adijem Smolarjem pri Barakci pod Šmarno goro.

MIHA ERIČ: Tako je, to pa organizira Natalija Šepul. Čudovita družinska lokacija, ki je idealna za kresovanje, piknik in glasbo na prostem. Zares smo veseli, da lahko igramo tam. Se mi zdi, da naša glasba prav lepo sodi k ambientu. Igramo na lesenem odru, kar je še ena posebnost. Zares bo prijetno; Adi Smolar in Samuel Blues, jaz pa bom zraven kot gost. In poslušalec.