Ustanovni član Requiema nam je ob skodelici kave zaupal nekaj podrobnosti o svoji nedavno razpadli skupini, se dotaknil načrtov za prihodnost, pozabil pa ni niti na svoje šansone.
Letošnje leto je več kot občutno premešalo karte na svetovni rock sceni. V izdihljajih preteklega leta je umrl Lemmy, malo za njem Bowie, svoje slovo so napovedali Black Sabbath, zgodile pa so se tudi stvari, ki jih človek ne bi pričakoval niti v najbolj divjih sanjah. Na odru so po dveh desetletjih znova (skupaj) stali Axl, Duff in Slash, pevec Rose pa je (začasno?) prevzel še mesto pevca v AC/DC.
Združitev Guns N’ Roses me ni presenetila. Že nekaj let so jim ponujali vratolomne vsote denarja, tokrat pa so očitno dobili dovolj veliko ponudbo. Podobno velja tudi za Axlovo mesto v AC/DC, če gre zgolj za začasno stvar, prav, če pa se bo iz vsega skupaj razvilo tudi kaj studijskega, pa …
So me pa šokirale vse letošnje smrti, saj so nas zapustili ljudje, za katere bi človek mislil, da bodo živeli večno. Najbolj me je prizadela smrt Lemmya, saj je šlo za osebo, ki je poosebljala duh rock n’ rolla.
Brez katerih izvajalcev tvoja glasbena kariera ne bi bila ista?
Moja kariera nedvomno ne bi bila ista brez Lada Leskovarja in njegovih šansonov (prevedeni v slovenščino, op. p), ki sem jih kot mlad mulec znal ritensko. Ogromno se imam za zahvaliti tudi Abbi, ki je po mojem mnenju eden najboljših pop bendov. Potem so tukaj Iron Maiden, obe eri z Dickinsonom. Nazadnje pa bi izpostavil še Pink Floyde in čase plošč od Animals do The Wall.
Leta 2004 ste si Requiem na Rock in Izola delili oder s tremi bendi, ki so vsak po svoje definirali žanr. Deep Purple, Cheap Trick in Status Quo. Leta 2010 pa ste kot predskupina znova nastopili z Deep Purple. Mi lahko opišeš občutek, ko si deliš oder s skupinami takšnega kova?
Uf, seveda gre za nepopisen občutek, stati na odru z nekom, ki je pisal zgodovino glasbe, z nekom, ki je in še vedno navdihuje številne mlade glasbenike. Z eno besedo, neponovljivo.
Mi lahko zaupaš kakšno skrivnost iz zaodrja? Ste si morda izmenjali kakšne kontakte?
Kakšnih posebnih zgodb iz zaodrja ti žal ne morem povedati, saj je imel vsak od izvajalcev svojo garderobo, posledično pa smo imeli tudi malo priložnosti za druženje. Nedvomno smo imeli priložnost poklepetati z ljudmi, kot sta Rick Nielsen, Roger Glover in Ian Paice, a več kot nekajminutnih pogovorov žal ni bilo.
Kontaktov si nismo izmenjali, prav tako pa si nismo obljubili nikakršnih skupnih sodelovanj, saj imajo skupine njihovega kova po svetu na tisoče podobnih oboževalcev. Smo pa vsakemu od izvajalcev podarili naše majice in CD-je ter cigare z logom benda (smeh).
Zadnja plošča Requiem je bila mišljena kot dvojni album, z desetimi slovenskimi in desetimi angleškimi skladbami, ki naj bi jih skupaj zapela Sergej in Primož (Sergej angleški del, Primož pa slovenski, op. p.). Na koncu pa je iz vsega skupaj nastal enojni album z angleškimi in slovenskimi skladbami, ki jih je v celoti zapel prvi. Ste za album porabili ves material ali pa ga je kaj ostalo, saj je na njem zgolj 13 skladb?
S Primožem smo imeli posnetih nekaj skladb, a ker je vmes prišlo do razhoda, smo slednje posneli še enkrat (s Sergejem). Neuporabljenega materiala ni ostalo nič, kajti album je nastajal v več fazah, z njim vred pa tudi skladbe. Tudi drugače nismo nikoli snemali vnaprej. Vedno smo ustvarili deset in nekaj pesmi, ter jih nato posneli.
Bi iz opusa petih albumov lahko izbral najljubšega?
Ne, saj vsak predstavlja določeno obdobje mojega življenja. Brez prvega ni drugega, brez drugega tretjega in tako dalje.
Tvoja druga ljubezen (na področju glasbe) so tudi šansoni. Je res, da jih nameravaš izdati kot samostojen album?
Res je, sem velik oboževalec šansonov, saj gre za skladbe z močnimi zgodbami. Trenutno jih imam napisanih okoli deset, ki sem jih nameraval tudi izdati, po razpadu Requiemov, kot solo album, a sem se zaradi nove ekipe, ki jo sestavljajo sami super fantje, odločil za Stare device.
Dotakniva se zadnjih. Gre za skupino, ki jo v večini sestavljate nekdanji člani Requiem, kot pa se za nov bend spodobi, imate v svojih vrstah tudi nekaj mlajših članov, ki se lahko, ne glede na svoja leta, pohvalijo z dokaj zavidljivo odrsko kilometrino. Ker večino koncertnega materiala sestavljajo skladbe iz časov Requiem, je za marsikoga vse skupaj izpadlo, kot da ste si po razhodu ustanovili lastno tribute skupino. Kakšno je vaše mnenje o vsem skupaj?
Vse debate o »tribute bendu« se mi zdijo zelo smešne. Je z igranjem skladb, ki sem jih ustvaril sam, kaj narobe? Po razpadu postave, ki je posnela Fallen Angel (2012), sem želel nadaljevati z imenom Requiem, a sem se zaradi spoštovanja, ki ga imam do fanov, raje odločil za Stare device.
Pred premiernim nastopom Devic smo v šali na plakat dodali še pripis, da gre za skupino, posvečeno nedavno razpadlim Requiem, a je bilo vse skupaj očitno razumljeno narobe. Bila je šala in nič drugega. Nekateri danes res nimajo več smisla za humor.
Če ne gre za tribute skupino, lahko potem pričakujemo tudi kaj svežega?
Seveda. Trenutno delam na skladbi Moja kri, ki bo po vsej verjetnosti izdana nekje ob koncu leta.
