Nekdanji nu-metal senzaciji Linkin Park eksperimentiranje z glasbenimi žanri ni tuje že nekaj let, vendar pa ni nihče pričakoval tako drastične spremembe, kot smo jo poslušalci, deležni na sedmem studijskem albumu ‘One More Light’.
V ospredju kombinacija elektronike in popa
Namesto ostrega kitarskega žaganja in kričečih vokalov, s čimer so se Linkin Park proslavili, je tokrat v ospredje postavljena ušesom prijazna kombinacija elektronike in popa, kar bo marsikateremu starošolskemu oboževalcu skupine dvignilo pritisk.
Takšen odziv je pričakovan in razumljiv, saj so Linkin Park s svojimi eksperimentiranjem res krenili nekoliko predaleč in upam si reči, da do te mere, da bodo izgubili precejšnje število oboževalcev.
Po drugi strani pa je potrebno razumeti, da so fantje iz Linkin Park odrasli in se jim najverjetneje zdi trapasto, da pri svojih letih še naprej prepevajo pesmi o najstniški tesnobi, jezi in razočaranju nad življenjem.
Upal bi si celo reči, da je ‘One More Light’ daleč najbolj osebni album Linkin Park, saj se tematsko osredotoča na ohranjanje družinskih vezi (‘Sorry for Now‘, ‘Invisible‘), notranje pomiritve z demoni iz preteklosti (‘Good Goodbye‘, ‘Halfway Right‘), sledenje modrostim svojih staršev (‘Sharp Edges‘) itd.
Da, Linkin Park so za seboj pustili jezne začetke in se umirili, kar pa ne pomeni, da je pričujoči album slab.
Pravzaprav je čisto spodobna plošča z nekaj izredno nalezljivimi komadi, kjer najbolj do izraza pridejo kakovostni vokali.
‘One More Light‘ je plošča, ob kateri boste pogrešali stare / jezne LInkin Park, vendar pa ima dovolj kreativnosti in iskrenosti, da je ne morem označiti za popolno izgubo časa.
