Jesus just left Chicago – zgodba o ZZ Top Cover Bandu

Mineva 35 let od izdaje albuma Eliminator. (foto: ZZ Top)

Zdi se, da zadnja leta narašča trend cover bandov. Predvsem takih bolj splošnih, ki na zabavah preigravajo venčke vsem znanih uspešnic – in gredo v nos vsem avtorskim bendom, ki s precej večjo težavo napraskajo enako število plačanih špilov. Malo manj pa je takih, ki stopijo še korak dlje od preigravanja svojih verzij komadov tujih avtorjev, ampak se z izbrano glasbo in glasbenikom zlijejo tudi z dušo, telesom… in obraznimi dlakami.

Nekateri temu pravijo preprosto tribute bend, spet drugi temu pravijo najvišja oblika poklona svojim idolom. Kdor pa pozna Tomija s Cola ve, da je lahko preprost ZZ Top Cover Band za zraven še vez z družino in srce zabave celotnega okrožja. Kdor ga še ne pozna – tu je Tomi Tratnik.

»Sem Tomi Tratnik. Sem kuhar v domači gostilni Tratnik, ki je edina gostilna sredi moje domače vasi Col. Kje je Col… nekje zelo v hribih in nekje precej na Primorskem. Če preštejemo res čisto vse, ki vsaj malce dišijo po Colu, nam uspe nagrebsti nekje 1500 prebivalcev.«

In med njimi ni enega takega, ki ne bi vedel, kje je Gostilna Tratnik. Tomi je že četrta generacija gostincev v domačem gostinskem obratu. Pred njim mu je pot utrl oče Miloš Tratnik, ki mu je navdušenje za kulinariko položil že skorajda v zibelko. Poleg dobrih jedi pa se je pri Tratnikovih vsakodnevno držala še ena navada – dober rokenrol.

Oče in sin pred Gostilno Tratnik. (foto: osebni arhiv)

Če je danes vaški frajer Tomi, je bil v njegovih letih to njegov oče Miloš. Pravi roker, ki je bil za svojo glasbo vedno pripravljen narediti korak več in korak dlje. Bili pa so to časi zaprtih meja, ko še po ene kavbojke in kilo cukra nisi mogel kar čez blok, kaj šele, da bi se kdo odpravljal v tujino na koncerte. Sploh pa s Cola, kjer zna pozimi namest toliko snega, da niti do sosede po jajce ne moreš. Ampak še moji starši znajo povedati zgodbe, kako se je nekoč Miloš z vsaj ene šestimi prijatelji kar naložil v kak star avto, in krenil proti Nemčiji – na koncerte nikogar drugega kot ZZ Top.

Tudi danes ni veliko drugače. Še vedno nas kdo, ki prvič pride na Col, rad vpraša, če so nam elektriko že napeljali. So, sicer mrkne ko Tomi priklopi ojačevalec, ampak se da. In še vedno se pri Tratnikovih kar redno radi naložijo v avto in krenejo čez Evropo v imenu dobre glasbe. Posebno mesto pa imajo v Tomijevem srcu še vedno ZZ Top. Dosedaj jih je videl štirikrat, oče še parkrat več, in še velikokrat jih bosta.

Tomi Tratnik – Viva Las Col! (foto: osebni arhiv)

Že pri devetih letih je prvič poprijel za akustično kitaro. Tam proti koncu osnovne šole pa ga je s prvo električno končno popolnoma prevzel ameriški duh. Kavbojski škornji, rutke, prešeren nasmeh, pitonček Billy – in ZZ Top Cover Band, to je Tomi. Kot svojo prvo skupino je osnoval Golden 5, ki ga je prva udomačila na odru že skorajda deset let nazaj. Že osem let pa je, kar je ustanovil ZZ Top Cover Band, kot edino logično nadaljevanje spoštovanja dela skupine, ki zaznamuje njegovo življenje.

Poleg Tomija Tratnika na vokalu in kitari, skupinico sestavljata še dva domača fanta, Samo Blazetič na basu in Timotej Mikuž na bobnih. Prva dva sta ustanovna člana, zadnji, najmlajši, pa se je skupini pridružil lani po menjavi dolgoletnega bobnarja.

ZZ Top Cover Band. (foto: arhiv ZZ Top Cover Band)

Že takoj po ustanovitvi skupine, se je vest razlegla po celotni občini in ni ga bilo starega ali mladega rokerja, ki si je ne bi hitel ogledati. Tomi in fantje igrajo povsod – od motozborov, manjših rock rock prireditev, barskih koncertov, celo bolj uradnih občinskih prireditev, sedaj že do dogodkov po celi Sloveniji. In pri nas še starejši vaščani, ki sta jim rock in metal tuja pojma, vedno radi prisluhnejo in zraven zadovoljno mrmrajo: »Lej ga tega Tratnikovega fanta, kako je lep in nasmejan, pa kako fajn poskočno brenka tisto kitaro, pa še dobro kuha, aj je to fant za oženit.«

Poleg pestrega in v potankosti naštudiranega programa teksaških Billya Gibbonsa, Dustya Hilla in edinega nebradatega (ki pa se bradi ne izogne v priimku), Franka Bearda, tudi te fante povezuje ta skupna lastnost – dolga brada. Ampak, ker tako častitljiv obrazni okras pride šele s petdesetletno blues rockersko kariero, so se fantje v zgodnjih dvajsetih morali znajti drugače. In si pripravili umetelne brade iz lasnih podaljškov (verjetno številnih deklet, ki se zdrenjajo na špilih). Te so postale zaščitni znak. In ko Tomi stopi na oder vsi zastrižemo z ušesi, ko pa čez obraz potegne brado, se začnejo vzkliki in cviljenje. In takrat je čas za kos kvalitetnega domačega Teksasa.

ZZ Top Cover Band v elementu. (foto: arhiv ZZ Top Cover Band)

»Menim, da so cover bandi zelo pomemben del rokerske scene. Dajo nam podoživeti glasbo, ki jo cenimo, ob kateri smo začeli in si tekom življenja ustvarjali spomine. Hkrati kot član cover benda lahko počastim vse te rife in besede, ki so meni dali tako zelo veliko, in jih s tem pomagam širiti med poslušalce, ki jih poznajo slabše. Seveda zelo spoštujem tudi vse nove avtorske ustvarjalce. Tudi sam sem član benda, ki ustvarja svojo glasbo, to so Blood Pollution.  Vendar je z ZZ Top Cover Band drugače. Z njimi na odru udejanim vso to energijo in fantazijo o nekem drugem času in svetu, ki jo v sebi nosim od nekdaj. Tako, kot ni ravno enostavno preliti svoje ideje in čustva v novo glasbo, je zelo težko tudi poustvariti vokalno in kitarsko tehniko, koreografijo in izgled nekoga drugega. Predvsem ti mora biti oboje v veselje in užitek. Z Blood Pollution oblikujem sebe kot glasbenika, z ZZ Top Cover Band pa izživim sebe kot osebo.«

ZZ Top Cover Band iz leta v leto nizajo večje uspehe in ostajajo edini pri nas delujoč cover band te legendarne skupine. Obdobje največjega povpraševanja je poletje, in tudi za letošnjo sezono imajo že kar nekaj načrtov. Ne glede na velikost ali skromnost odra, na katerem stojijo, vedno dajo od sebe tisto avtentično zvezdniško energijo, ki jih odlikuje in naredi nekaj posebnega. Poleg dovršene kostumske in scenske komponente, pa znajo tako original pomigati z boki, da se je prisiljen nasmehniti tudi najbolj zadrgnjen poslušalec. Seveda ne manjka niti bela puhasta explorerka.

ZZ Top Cover bend – Teksas v malem. (foto: arhiv ZZ Top Cover Band)

Pravzaprav je o cover bendu težko pripraviti prispevek. Navadno je namen razumeti dušo zasedbe, ter nato iz nje osmisliti in predstaviti njeno delo. Čeprav v tovrstnih skupinah nemalokrat sodelujejo vrhunski glasbeniki, kakršen je tudi Tomi, se zadeve seveda ne da lotiti iz te smeri. Treba je pozabiti vse pristope, skozi katere dojemamo glasbo, in pogledati z druge plati. Cover bendi sceni vseeno ogromno dodajo. Zapolnijo vse tiste luknje, ki jih poslušalci želijo, a jih avtorski bendi na istem nivoju še niso začutili kot svojo usmeritev ali še ne dovolj izpilili. Seveda, če postavimo dela mladih avtorskih bendov v konkurenco izdelkov, ki so že desetletja proslavljeni po celotnem svetu, jih obsodimo na smrt. Ampak mogoče je dobro ponotranjiti, da gre za dva različna svetova dveh različnih publik, ki imajo od glasbe različna pričakovanja. Živi in pusti živeti.

Sicer pa na Colu tega rivalstva ni. Na Colu podpiramo vsakogar, ki se odloči nekaj tako pozitivnega, kot je glasba, deliti s svojo okolico. Sploh, če ima za zraven še dobro gostilno. Ah, vaški duh. Če bi kdo rad videl cel svet, stisnjen v par kvadratnih kilometrov, vabljen na Col k Tomiju Tratniku.

S sabo prinesi tavelikega Jacka Danielsa.