JESSE FINK: ‘Obdobje med letoma 1974 in 1980 je tisto, ki šteje!’

Vir: Loudwire

Pogovor z avtorjem še ene knjižne uspešnice o AC/DC. Angleška različica intervjuja je na voljo TUKAJ.

ROCKER.SI: Čestitke za vašo drugo knjigo o AC/DC, ‘Bon: The Last Highway’ (naše mnenje o knjigi si lahko preberete TUKAJ). Gre za zelo izčrpno in dobro napisano knjigo. Kakšen je bil občutek, ko ste slednjo dobili v fizični kopiji? Nekateri avtorji trdijo, da je občutek enak tistemu, ko prvič vidiš svojega novorojenega otroka?
JESSE FINK: Občutek, ko dobim prvo kopijo, je vedno grozen. Nenehno iščem tipkarske napake in preverjam, ali so bile številke strani natisnjene pravilno – tako kot pri otroku, si tudi tu želiš, da ne bi prišlo do zapletov.

Drži pa tudi, da samo tiskanje knjig traja kar nekaj časa in da se v vmesnem času posvetim tudi drugim stvarem. Po zaključku tiskanja svojih knjig ne berem. Navadno počivajo na eni od knjižnih polic ali pa z njimi obdarim svoje prijatelje. V lasti nimam veliko kopij svojih knjig.

ROCKER.SI: V najinem zadnjem intervjuju (TUKAJ) ste dejali, da je to vaša zadnja knjiga o AC/DC. Glede na to, da se v njej poigravate z idejo o knjigi, posvečeni nedavno preminulemu Malcolmu Youngu, me zanima, ali ste si morda premislili?
JESSE FINK: ‘Bon …’
je moja zadnja knjiga o AC/DC, saj sta me zanimali le zgodbi o bratih Young in o Scottu. Zame je obdobje med letoma 1974 in 1980 tisto, ki šteje. Čas, ko je nastala bendova najboljša glasba.

ROCKER.SI: Nam lahko razkrijete kakšno zgodbo o Bonu, ki je niste uporabili v knjigi?
JESSE FINK: Da. Med zbiranjem materiala za knjigo sem v Floridi spoznal žensko, ki je Bona in preostale člane benda „oskrbovala“ z oboževalkami. Povedala mi je, da je bil Bon, kar se tiče spolnosti, nenasiten, hkrati pa ga je paradoksalno označila tudi za zelo osamljenega. Ves seks tega sveta te ne bo osrečil, če le-ta ne vsebuje tudi ljubezni. Slednje pa Bon v času svoje smrti ni imel.

Zgodbe v knjigi nisem uporabil, saj je pripovedovalka za njo želela plačilo. Za zgodbe, ki mi jih povedo drugi, ne plačujem.

Vir: The Selvedge Yard
Vir: The Selvedge Yard

ROCKER.SI: Kako so se člani benda, trenutni in pretekli, odzvali na objavo vaše knjige? Sploh na teorijo, da naj bi Bon umrl zaradi prevelikega odmerka heroina?
JESSE FINK: Vem, da so nekateri bivši člani benda komentirali izid knjige, ki pa je (še?) niso prebrali, in zato njihova mnenja niso ravno merodajna. Nekaterim miti, povezani s Scottovo smrtjo, odgovarjajo in so zato sebično odklonili sodelovanje pri projektu.

ROCKER.SI: Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Vas lahko, glede na to da so nekateri (bivši) člani benda namignili, da bi lahko v prihodnosti tudi sami izdali spomine, pričakujemo v vlogi pisca le-teh?
JESSE FINK: Kar se tiče AC/DC, sem končal s pisanjem. Trenutno raziskujem material za zgodbo, ki se bo odvijala v Parizu med drugo svetovno vojno; knjiga ne bo povezana z glasbo. Poleg slednje se poigravam tudi z idejo o izidu azijskega potovalnega priročnika.

ROCKER.SI: Bi si, glede na znanje, ki ste ga pridobili med pripravo knjig, upali napovedati, kakšna prihodnost čaka AC/DC? Lahko pričakujemo album z Axlom Roseom?
JESSE FINK: Ne, drugega, kot izida nekakšne kompilacije največjih uspešnic, ne bom napovedoval. Zgodbe o bendu je konec. Če se bo Angus odločil za nadaljevanje z Axlom ali nekom povsem drugim, to ne bodo AC/DC, v katere sem se zaljubil in katere ljubim. Bend je postal tržna znamka, tako kot Kiss!