Če ste ali niste oboževalec pionirjev ameriškega alternativnega rocka Pearl Jam, jim je treba priznati sposobnost, da so po vseh teh letih uspeli ostati glasbeno relavantni in se hkrati izognili padcu v časovno luknjo, kjer sicer ležijo mnogi njihovi grunge rojaki. Vztrajati skoraj 30 let na glasbeni sceni in ves čas ohranjati zadovoljiv nivo priljubljenosti je vsekako dosežek, vreden pohval.
Skupina je sicer svoj zadnji album Lighting Bolt izdala leta 2013, zato so bila pričakovanja ob izidu novega, enajstega studijskega ploščka Gigaton, razumljivo visoka. In že prva pesem Quick Escape, ki zadiši po zvoku klasičnega alternativnega rocka iz 90. let, hkrati pa z besedilom ostro kritizira politiko aktualnega ameriškega predsednika (“Crossed the border to Morocco, Kashmir than Marrakech, The lengths we had to go to then, To find a place Trump hadn’t fucked up yet!”), je dokaz, da Pearl Jam po vseh teh letih še niso izgubili ostrine in da lahko spišejo poglobljeno uporniško pesem, ki ne izpade pozersko in pretenciozno kot pri večini sodobnih rockerjev.
V takšnem antikomformističen duhu mine preostanek plošče, ki na vsebinski ravni deluje kot refleksija današnjih kriznih časov, hkrati pa tudi kot opomin glede tega, kakšna negotova in temačna prihodnost nas čaka, če bomo še naprej tako ignorantski in ideološko razklani. Navkljub občutkom jeze in razočaranja pa plošča ni zaznamovana z ostrim kitarskim zvokom; z izjemo dveh, treh komadov (Never Destination, Who Ever Said) je preostali material precej bolj umirjen, melanholičen in akustičen.
Na srečo ta pristop ni preveč nadležen oz. posiljeno melodramatičen, še bolj pa je dobrodošlo poslušati prepoznavno globoki vokal Eddieja Veddra, ki po vseh teh letih še vedno zveni močno in samozavestno. Gigaton kot celota ne prinaša revolucije zvoka ali bistvenih premikov v evoluciji skupine, vendar pa ima ta že tako dovolj močan status, da se ji ni treba več dokazovati.
Ocena +4
