EVANESCENCE: ‘Synthesis’ (2017)

Naslovnica albuma 'Synthesis'.
Naslovnica albuma 'Synthesis'.

Ameriška rock zasedba Evanescene se je po šestih letih vrnila z novim, že četrtim studijskim albumom ‘Synthesis‘. Plošček je izšel 10. novembra 2017 pod okriljem glasbene založbe BMG Rights Management.

 

Ko orkestrale združijo moči z elektroniko

Naslov albuma ‘Synthesis‘, so Evanescence izbrali z razlogom, sami namreč pravijo, da je celoten plošček nekakšna sinteza, kombinacija, kontrast, sinergija med organskim in neogrganskim ter preteklostjo in prihodnostjo.

Organsko so združili z umetnim, ali če povemo z drugimi besedami, orkestralna glasba je združila moči z elektroniko …

Če je uspelo rocka in orkestra uspela Scorpionson, Metallici in še številnim drugim, zakaj ne bi tudi Evanescence?

 

Stare skladbe v novi preobleki

Kljub temu, da veliko večino skladb (vsaj kar se besedila in melodije tiče) poznamo iz preteklosti, je ravno zato projekt še toliko bolj drzen, ne nazadnje je Amy Lee potrebovala veliko mero poguma, da se je lotila tega.

Pred Evanescence je bil namreč težek in velik izziv, ki so ga več kot le solidno prestali.

Amy Lee se je odločila za drzen korak.
Amy Lee se je odločila za drzen korak.

Ne glede na to, da so na albumu večinoma stare skladbe, gre vseeno za nov studijski album. Res je, da so na njem v resnici stare reciklirane skladbe, a se le te doživele konkretno preobleko.

Poslušalcu so sicer tako ali drugače zaradi preteklosti že znane, a kljub temu vseeno v novi podobi navdušijo, na trenutke celo presenetijo. Poleg pompoznega orkestralnega aranžmaja so vključili tudi precej elektronike.

Poslušalcu pa so postregli tudi z dvema, še nikdar slišanima skladbama ‘ “Hi-Lo’ ter ‘ Imperfection’.

Pametno potezo so naredil tudi, ker se niso lotili preoblači samo svojih starih uspešnic, ampak tudi nekaj precej manj prepoznavnih skladb, morda celo, ker so se jih lažje lotili.

Kdor si želi slišati stare in udarne Evanescence, bo ob poslušanju tega albuma doživel hladen tuš, nič več ostro distorziranih kitar in udarnih bobnov ter prepoznavnega gotskega sloga, ampak umirjen, a precej dramatičen plošček, s precejšnim vložkom elektronske glasbe.

Vseeno pa so vse skupaj tako dobro ‘zapakirali’, da tudi vložki elektronike niso preveč moteč faktor, nenazadnje prav dovršeni orkester in izjemen vokal Amy Lee naredita na albumu perfekcijo.

Nedvomno gre za zanimiv in drzen projekt, ki so se ga lotili Evanescence. Amy Lee je že pred izdajo albuma dejala, da je bil zanjo reciklirati stare skladbe in jih preobleči v novo podobo, velik izziv.

Kako ne bi bil, ko pa ti uspešnica, ki si jo neštetokrat preigraval ves čas doni v glavi.

Povsem so spremenili slog glasbe na nove albumu. (FOTO: Evanescence)
Povsem so spremenili slog glasbe na nove albumu. (FOTO: Evanescence)

Kombinacija izjemnega glasu Amy Lee in epskega orkestra je v resnici vrhunska, na določenih delih se album zdi celo presežek, sploh, če človek odmisli, da skladbe že pozna.

Pogumno je tudi dejstvo, da so se lotili skladb ‘Brign Me to LIfe’, ki jih je leta 2003 ponesla na sam vrh in zaradi katere so prejeli številne nagrade.

V novi podobi skladbe zveni precej bolj mirno, brez raperskih vložkov in pa tudi kitare so precej manj mogočne. Poslušljivo, a izvirne verzije skladbe niso presegli.

Marsikateri oboževalec bo zaradi drastične spremembe sloga na novem ploščku negodoval in tarnal, a v resnici je album poslušljiv in dobro dodelan. Lahko rečemo, da je to celo eno izmed bolj dovršenih del zasedbe.

Gre za pravo glasbeno mojstrovino.

Album si vsekakor zasluži priložnost, drži pa dejstvo, da je stara navada železna srajca!

Kakšen bo torej odziv pri oboževalcih bo pokazal čas. Nedvomno pa je to tudi nov korak v karieri skupine Evanescence.