Britanska indie rock zasedba Editors pohajkuje po glasbeni sceni že več kot desetletje, vendar vedno znova ostaja ujeta v senci in kot taka ne doseže uspeha in spoštovanja, ki si ga več kot zasluži.
O albumu ‘Violence’
Če se je skupina sprijaznila s statusom male zvezdice na nebu, je težko reči, vendar po se poslušanju novega, šestega studijskega albuma ‘Violence’ zdi, da so fantje naredili oster ovinek proti temačni slepi ulici in tam obtičali. Plošček, na katerem se nahaja devet pesmi (in dva bonusa), je namreč vse prej kot tisto, kar bi od nekdaj tako unikatne zasedbe pričakoval; namesto prepoznavnega melodičnega alternativnega rocka smo deležni pretežno elektronskih komadov, katerih edina prednost je ta, da pride bolj do izraza močan in barvit vokal. Vse ostalo na plošči je srednja žalost; nič nimam proti eksperimentiranju in vključevanju elektronike v indie rock godbo (nenazadnje se v tem žanru to pogosto dogaja), vendar Editors to počnejo brez pravih idej, energije in smisla.
Prebiti se čez tale zmeden kolaž praznih idej je izredno naporno in naj vam zaupam, da se ne splača vztrajati; prva pesem ‘Cold’ je enako monotona, dolgočasna, razvlečena in zaznamovana s patetičnim besedilom kot vse ostale, ki sledijo. Plošča preprosto nima nobenega življenja, dinamike in zveni, kot da so se Editors v boju za prepoznavnost odločili kopirati Coldplay, kar je vse prej kot dobra novica, saj je že slednje težko prenašati. ‘Violence’ je hudo razočaranje, močan korak nazaj za skupino, ki ima resda ogromno možnosti za popravni izpit, če se bodo le fantje spravili skupaj in ustvarjali tisto, kar želijo, pa četudi s tem ne bodo polnili stadionov. Kvantiteta ni kvaliteta.
