Tik pred začetkom novega dela, kot kaže, poslovilne turneje zasedbe Deep Purple [turneja se je začela 30. maja 2018] sem imel čast pokramljati z bendovim klaviaturistom Donom Aireyjem. Iz začetne vljudnosti se je kaj kmalu razvil zanimiv pogovor o njegovem novem solo albumu, številnih sodelovanjih in še marsičem drugem.
ROCKER.SI: Najprej še enkrat hvala za vaš čas. Začniva pri vašem novem solo albumu One Of A Kind, ki je izšel 25. maja letos. Je album res tako poseben, kot to naznanja njegov naslov (ang. One of a kind)?
DON AIREY: Albumov naslov je delo Carla Sentancea, do katerega je prišel, ko smo na vajah preigravali istoimensko skladbo. Mislim, da se naslov nanaša na mlado damo, na njegovo znanko, hkrati pa gre tudi za prikladen opis redkih klaviaturistov iz sveta težkega rocka.
ROCKER.SI: Katera je vaša najljubša skladba?
DON AIREY: Težko izberem svojo najljubšo, saj se le-ta nenehno spreminja. Trenutno je to “Remember to Call”. Zelo mi je všeč njen strunski del, sploh sekcija, posvečena glavni kitari, ki jo je odigral Simon McBride. Všeč mi je tudi zato, ker je posvečena mojemu mlajšemu sinu Colinu in njegovi ženi, njeno igranje mi namreč prikliče prijetne spomine na družino.
ROCKER.SI: So tovariši iz Deep Purple že podali svoja mnenja o albumu?
DON AIREY: Za enkrat še ne.
ROCKER.SI: Ste za ploščo uporabili ves material, ali se v arhivu skriva tudi kakšna neuporabljena stvaritev?
DON AIREY: Glasbeni partner, s katerim sva ustvarjala skladbe za album, Carl Sentance se spominja, da je bilo vseh skladb vsaj štirideset. Z albuma smo izpustili tudi najboljšo skladbo “Say What You Mean”, ki jo bomo uporabili na naslednjem.
ROCKER.SI: Kako nameravate promovirati album, saj se vaš matični bend Deep Purple trenutno mudi na novem delu turneje The Long Goodbye Tour? Ali bo bend odigral tudi kakšno vašo skladbo?
DON AIREY: Večina promocije se bo zgodila preko intervjujev, kot je najin. Z malo sreče pa bomo decembra pripravili tudi nekaj koncertov. Kar se tiče Deep Purple, je odgovor negativen, to se ne bo zgodilo.
ROCKER.SI: Ali se na plošči nahaja tudi kakšna skladba, ki je bila sprva ponujena Deep Purple, a jo je bend zavrnil?
DON AIREY: Ne.
ROCKER.SI: Kakšni so vaši načrti za prihodnost, glede na to, da se bo bendova trenutna turneja zaključila konec letošnjega oktobra? Ali je to slovo?
DON AIREY: Turneja bo trajala še celi november, zelo verjetno pa se bo zavlekla še v začetek leta 2019. Po turneji se nameravam upokojiti.
ROCKER.SI: Konec osemdesetih ste med drugim sodelovali tudi z zasedbo Divlje Jagode, s katerimi ste posneli ploščo Wild Strawberries (1987), na kateri ste zasedli mesto klaviaturista. Kako ste spoznali bend in kako je sploh prišlo do sodelovanja?
DON AIREY: Do sodelovanja je prišlo zaradi mojega dobrega prijatelja in producenta Kita Woolvena, ki je takrat delal na projektu. Seveda, poleg tega so mi ponudili tudi denar. Kar se tiče vsega skupaj, lahko rečem, da gre za prijetno izkušnjo. Spominjam se treh zaposlenih z jugoslovanske ambasade, ki so bendu zelo vneto pomagali pri prevajanju in pripravi skladb.
Drugače pa se Jagod spominjam zaradi »Sida« [Sead “Zele” Lipovača]. S slednjim sva se poznala že od preje, iz časov, ko smo z zasedbo Colosseum II obiskali Zagreb. Zele je takrat budno spremljal kitarske prijeme Garyja Moorea.
ROCKER.SI: Kakšna sta se vam zdela album in bend?
DON AIREY: Bend je bil dober, na plošči pa so mi bile najbolj všeč kitare.
ROCKER.SI: Ali nam lahko razkrijete kakšno zanimivost s snemanja?
DON AIREY: V želji, da bi dobili hrupen krakajoči »hammondski« glas, smo moj sintetizator priklopili na marshallov ojačevalec, vse skupaj pa nato odnesli na dno stopnišča, ki je vodilo do nadzorne sobe. Na vrhu stopnic smo nato postavili mikrofon, in posneli vse skupaj. Res, neverjeten zvok.
ROCKER.SI: Glede na to, da so Divlje Jagode lani kot posebni gostje nastopili tudi na vašem [Deep Puprle] zagrebškem koncertu, se zdi, da ste z bendom še vedno v stikih?
DON AIREY: Približno. Sid je namreč postal zelo kraljevski.
ROCKER.SI: Se morda spomnite kakšnih neuporabljenih skladb, ki so nastale med pripravo albuma?
DON AIREY: Ne.
ROCKER.SI: Se morda spomnite, kdaj ste nazadnje poslušali omenjeni album?
DON AIREY: Isto, žal.
ROCKER.SI: Tekom let ste sodelovali s številnimi glasbeniki in zasedbami, na katero sodelovanje ste še posebej ponosni?
DON AIREY: Najbolj sem ponosen na sodelovanje z Ritchiejem Blackmorjem in na ploščo Down to Earth (1979).
Delo z njim je bilo zelo poučno, saj na celi plošči ne boste našli niti ene odvečne note.
ROCKER.SI: Kako pogosto poslušate svoje stare projekte?
DON AIREY: Občasno, in vedno sem zelo presenečen. V pozitivnem smislu. Za primer lahko vzameva moj solo album iz leta 1988, ploščo K2, katere ponatis je izšel lansko leto.
Prav zanimivo se je bilo sprehoditi skozi delovne verzije posnetkov in zapiske o smrti 12 planincev iz leta 1986, ki so umrli med plezanjem na naslovno goro, saj je na podlagi le-teh nastala ploščina rdeča nit. Prav tako moram pohvaliti zvok Cozyja [Powella] in Garyja [Moorea], ki tudi danes zvenita odlično.
ROCKER.SI: Katerih pet plošč in izvajalcev je najbolj vplivalo na vaše ustvarjanje?
DON AIREY:
- The Beatles – Abbey Road (1969)
- Todd Rundgren – Hermit of Mink Hollow (1978)
- Alice in Chains – Dirt (1992)
- Led Zeppelin – In through the Out Door (1979)
- Emerson, Lake & Palmer – Tarkus (1971)
ROCKER.SI: Bi izpostavili izvajalca, s katerim bi še želeli sodelovati?
DON AIREY: Eddie van Halen, če me bo hotel.
ROCKER.SI: Še kakšno zaključno sporočilo, ki bi ga radi predali našim bralkam in bralcem?
DON AIREY: Draga klapa, ostanite super tudi v bodoče!
