Aktualni prvaki norveškega black metala Dimmu Borgir so svoj zadnji album ‘Abrahadabra’ izdali ‘daljnega’ leta 2010, nakar so se člani posvetili družinskemu življenju ter počasi razvijali vizijo za prihodnje projekte skupine.
O albumu ‘Eonian’
Ravno zato je bila letošnja izdaja okroglega desetega albuma še tako večji dogodek za oboževalce norveške black metal mašine. Na prvo poslušanje se zdi, da se DB navkljub osem let dolgemu premoru niso bistveno spremenili; tu je še vedno za skupino značilen simfoničen black metal s kombinacijo sikajočega vokala, epskih klaviatur in grandioznega zborovskega petja, ki na več mestih nadomesti strupenost kitar in uspe graditi mračno vzdušje posameznega komada.
Besedila so še vedno polna mistike, spogledovanja z elementi fantazije in grozljivega, njihova rdeča nit pa je izpostavljanje kontrasta med svetovi teme in luči, črnega in belega. Če povem bolj na splošno; ‘Eonian’ je povsem klasična DB plošča, ki bo zadostila apetitom oboževalcev, vendar se je pri tem velja vprašati, če se splačalo čakati na pričujoči izdelek več kot osem let.
Ravno tu pa se pojavi glavna težava albuma; poslušalec bi ob tako dolgem premoru pričakoval nekaj, kar ne bi bilo tako ‘običajno’ oz. formulaično kot je pričujoči plošček. Če bi DB tale album izdali okoli leta 2011 ali 2012, ne bi bilo bistvene razlike, saj nekega evolucijskega napredka znotraj zvoka skupine ni moč slišati.
Mogoče je tako še najbolje, saj so DM ekvivalent legend tipa Slayer oz. benda, ki oboževalce najbolj zadovolji takrat, ko jim ponudi točno tisto, kar se od njih pričakuje.
