Objavljamo drugim del obširnega pogovora z legendarnim Demetrom Bitencem. Preberite kakšen je njegov recept, da tudi pri skorajšnjih 95-ih izgleda še vedno tako vitalno, ne glede na to, da je ljubitelj cigar in whiskeyja.
ROCKER.SI: Mi lahko poveste recept, da ste tudi pri skorajšnjih 95-ih še vedno tako vitalni?
DEMETER BITENC: Hvala (smeh). Pri starosti sta pomembni dve stvari. Vsekakor se moraš tudi na stara leta ohranjati s športom, skrbeti pa moraš tudi za svojo mentalno kondicijo. Še vedno namreč veliko berem, sploh zgodovino. Spremljam pa tudi domačo in tujo politiko. Starost ne sme biti izgovor, da človek obtiči v času. Življenje je potrebno živeti in sprejeti vse, kar ti slednje ponuja. Ob tem pa se je potrebno zavedati dejstev, saj se slednjih ne da spremeniti.
Šport me spremlja že celo življenje. Saj sem še dve leti nazaj rogovilil po hribih, smučal in kolesaril. V povprečju sem naredil med 15 in 20 km dnevno, seveda s starosti prilagojeno hitrostjo. Sem pa sedaj nekoliko manj mobilen, saj imam obrabljen levi kolk. Kljub vsemu pa se še vedno vsakodnevno sprehajam s psičko moje prijateljice.
Sem pa tudi reden gost okoliških gledaliških, dramskih in opernih premier, saj me stanovski kolegi očitno še niso pozabili. Res lepo od njih.
Prav zanimivo je opazovati spremembe v gledališču. Sploh, če ga primerjam s svojo dobo. Neizčrpna zakladnica tem za pogovore s prijateljico Ivanko Mežan, s katero sva še edina živeča predstavnika generacije, ki je leta 1945 začela s povojnim gledališčem.
Moram pa priznati, da nekatere predstave že težko spremljam, saj me vedno bolj spominjajo na inštalacije kot pa na gledališče.
Zanimivo je, da se film v primerjavi z gledališčem ni toliko spremenil. Ostal je bolj konstanten, vsaj kar se tiče igralske plati.
Pogosto sem zahajal tudi na slikarske razstave, saj sem štiri semestre hospitiral umetniško zgodovino. Prisotnosti nisem zmanjšal zaradi zdravja ali česa podobnega, temveč zaradi blefa, ki ga je v umetnosti vedno več.
ROCKER.SI: Dotakniva se še nedavno prejetega žarometa. Na podelitvi je bilo videti, da ste uživali.
DEMETER BITENC: V veliko čast mi je, da sem ga dobil. Sploh, ker je šlo za pilotno podelitev revije Vklop. Sem bil pa glede vsega zelo presenečen, saj za takšne nominacije navadno potrebuješ nekoga, ki te bo predlagal.
Hvaležen sem jim tudi, ker nagrada dokazuje, da sem v svojem življenju nekaj pa le naredil (smeh). Še posebej, ker mi jo je predal predsednik države.
Moram pa pri vsem skupaj dodati, da so nagrade za življenjsko delo rahlo ironične, če ne cinične. Saj le redko pridejo pravočasno. Jaz sem moral na svojo čakati 95 let.
ROCKER.SI: V javnosti ste znani kot ljubitelj whiskeyja in cigar. Se ju še vedno poslužujete? Kakšno je vaše mnenje o aktualni gonji proti kadilcem?
DEMETER BITENC: Za odgovor na to vprašanje se morava obrniti k zgodovini. Vzemiva za primer glavne akterje druge svetovne vojne. Na eni strani imava Mussolinija in Hitlerja, ki sta živela zdravo, saj nobeden od njiju ni pil ali kadil. Na drugi strani pa imava Stalina, ljubitelja vodke in pipe, Churchilla, ljubitelja cigar in whiskeyja ter verižnega kadilca cigaret Roosevelta. Tudi Tito je bil strasten kadilec. Kdo je dobil vojno?
Vem, da se ti zdi smešno, a to so dejstva (smeh). Tudi sam imam svoje rituale, s katerimi pa nisem nikoli pretiraval. Kljub dejstvu, da živimo v okolju, kjer prednjači vino, ga sam nisem nikoli pretirano oboževal, saj sem vedno pil konjak ali whiskey. Obe žganji sem poleg cigar vedno »švercal« s snemanj v tujini, kajti v Jugoslaviji si le stežka dobil dober whiskey ali konjak, kaj šele cigare. Zadnje kadim že več kot 60 let, cigaret pa nisem kadil nikoli. Drugače pa se je moja kadilska pot začela leta 1949, ko sem zaradi vloge v drami nekega naprednega ameriškega pisatelja kadil fajfo.
Cigare so se me začele prijemati med snemanji westernov. Saj sem bil tam vedno del bad guyjev, ki so kadili cigare.
Kadim že skoraj 60 let, pa sem dočakal 95 let. Ne vem, kaj je na tem. A zame je delovalo.
Življenje temelji na malih užitkih. Živi na polno in delaj, kar ti paše. V mejah etične morale, seveda. Zakaj pa živiš? Ne le, da daješ. Od življenja moraš tudi kaj dobiti.
Sama gonja proti kajenju je sprožila porast uživanja droge. Poglej Južno Ameriko, kjer so nastali imperiji kriminala. Ravno zaradi bojev proti drogi. Tudi Al Capone je nastal v času prohibicije. Bolj so stvari prepovedane, slajše so. Sploh za vas mlade.
Absurdna je tudi prepoved kajenja na odru. Zmeraj se gre v neke ekstreme, nikoli pa se ne lovi zdrave sredine. Opozorila so bolj učinkovita od prisile.
Dovolj je, da mi povedo, da je alkohol škodljiv in da so cigare škodljive. Da sem opozorjen, ne pa da gremo v absurd. Jaz ne popivam, spijem zgolj prst whiskeyja na dan. Stvar mi koristi. Cigare sem začel opuščati, ker so se strašansko podražile.
Gonja proti kajenju je postala svetovni trend. Je pa zanimivo, kako blago se je zoper uvedene ukrepe odzvala tobačna industrija.
Svet vedno kroži med ekstremi. Nikoli se ne drži zdrave sredine. Od nečesa pač moreš umreti. Treba je živeti polno. Sam sem dočakal 95 let, kar se mi zdi lepa starost. Sploh, ker se nisem spremenil v rastlino.
ROCKER.SI: Dotakniva se še pregovorno nemoralnega življenja igralcev tistih časov. Saj so igralci za marsikoga veljali kot nekakšni ženskarji, ki so pogosto spili kozarček preveč. Ste imeli sami kdaj podobne težave? Kako so jugoslovanske oblasti gledale na vaše delovanje v tujini, na “moralno sprevrženem” zahodu?
DEMETER BITENC: Zanimivo vprašanje. Igralsko življenje je zagotovo drugačno od življenja običajnih ljudi. Spominjam se, da sem bil zaradi snemanj zdoma po dva ali tri mesece, nato pa sem se (domov, op. a.) vrnil le toliko, da sem zamenjal oblačila.
Na snemanjih se vedno pojavijo simpatije kot tudi antipatije. To je pač del človeške narave. Posledično pa se zgodijo tudi stvari, ki se drugače ne bi.
Eni popivajo, drugi osvajajo ženske, tretji oboje. Gre za stvar osebnih želja. Zase ne bi rekel, da sem živel ekscesno življenje. Filmski poklic je namreč v primerjavi z gledališčem veliko bolj krut. V njem si namreč stalno eksponiran, tako javno kot tudi v zasebnem življenju.
Vsekakor se mi zdijo govorice o nemoralnem življenju igralcev pretirane in napihnjene. Seveda je pri vsem skupaj svoje opravil še rumeni tisk, saj so igralke in igralci pač bolj izpostavljeni in primernejši za obrekovanje.
Film je namreč zelo draga reč. Produkcija se meri v milijonih in tu ga nimaš kaj za biksat. Eno je življenje v času snemanja, drugo pa v času izven slednjega. Pa tudi to je pogosta tarča rumenega tiska. Prijateljica, znana hollywoodska igralka, mi je nekoč pokazala pogodbo, v kateri je imela točno določene lokale, kjer se je lahko zadrževala in ljudi, s katerimi se je lahko družila. Čeprav je od tega minilo že vrsto let, dvomim, da so se stvari bistveno spremenile.
Ameriška morala je bila včasih zelo kvekerska. Če se je tam kaj zgodilo, so stvari pogosto zelo napihovali. Afere se dogajajo povsod, tudi v bankah in podjetjih, v svetu filma so le bolj izpostavljene.
Je pa treba marsikaj vzeti tudi z rezervo, saj so škandali pogosto orodje promocije.
