Eni glavnih, komercialno najuspešnejših, hkrati pa še vedno aktivnih predstavnikov britanske struje klavirskega težkega rocka Deep Purple se po štirih letih vračajo z novim in kot kaže tudi zadnjim albumom. Prihajajoča promocijska turneja namreč nosi pomenljiv naslov ‘The Long Goodbye Tour‘, gospodje pa tudi niso več najmlajši.
Morda pa tudi ne, saj veste, da je besedna zveza poslovilna turneja v zadnjih letih več kot očitno izgubila, če ne vsaj spremenila, svoj pomen.
Deep Purple so nazaj
Skratka, Deep Purple so nazaj, in to v manj kot osmih letih, kot so samoironično obljubljali ob izidu albuma Now What?! (2013). Čeprav je na začetku kazalo, da bend zaradi razmer v glasbeni industriji sploh ne no izdal plošče, ampak da bo z mesečnimi singli ohranjal koncertno zanimanje, se to k sreči ni zgodilo. Deep Purple so zasedba, ki sodi na albume, in prav je tako. Drugače pa gre za album, ki ga bodo ljubitelji statistike v bendovem katalogu studijskih plošč označili s številko dvajset. Gre pa tudi za vnovično sodelovanje z Bobom Ezrinom, ki je produciral tudi albumov predhodnik Now What?! (2013).
‘Time For Bedlam‘ že uvodoma nakazuje, da bend tudi po skorajšnjih petih desetletjih ostaja živa entiteta. Organsko, rahlo skrivnostno, z zrelimi besedili prepojen izdelek, ki kar kliče po igranju v živo. Producentsko čudodelništvo Boba Ezrina se je znova obrestovalo, saj skladbe, posnete v fazi, ko jih je bend šele dobro spoznaval, res zvenijo bolje.
Po pozabljivi ‘Hip Boots’ se album znova zavrti v pravo smer. Čeprav prepevanje o propadanju zveze ni ravno prva tematika, ki bi jo povezovali z Deep Purple, je ‘All I Got Is You’ zanimiv sladkorček, pri katerem je bend uporabil pravilno kombinacijo klaviatur, kitare in nezgrešljivega Gillanovega glasu. Kratko in sladko.
‘One Night In Vegas’ ali purplovska oda o človeku, ki se je v Mestu greha po prepiti noči zbudil z neznano žensko, za katero se je izkazalo, da je čez noč postala njegova žena, vas zagotovo ne bo razočarala. In ne boste verjeli, omenjena človeka sta po tridesetih letih še vedno poročena.
‘Get Me Outta Here’ lahko brez težav preskočite, saj je na plošči čisto odveč. Bend bi jo lahko brez težav zamenjal s ‘Paradise Bar’, ki je dostopna na albumovi razširjeni izdaji.
Če ste ljubitelj nekoliko manj znanih purplovskih balad kova ‘Soldier Of Fortune’, potem bo ‘The Surprising’ več kot primerna izbira. Ne v smislu bogokletne primerjave, a vseeno. Nekakšna mlajša sestra ‘Simple Song’, ki jo je skupina izdala na prejšnjem albumu.
Solidni ‘Johnny’s Band’ sledi še ena purplovska oda ‘On The Top Of The World’. Tokrat z avtobiografsko vsebino. Uganete, komu se je zgodila opevana prigoda? Pevcu Gillanu, seveda. Hedonistična lepotica, ki je čez noč postala mladenič. ‘Birds Of Prey’ je ena od tistih, ki bo na prihajajoči turneji zagotovo dobila razširjeno izdajo. Saj dolge harmonije klaviatur in kitar kar kličejo po instrumentalnih orgijah.
Album zaključuje ‘Roadhouse Blues’ (The Doors), kjer so si gospodje znova dali duška. Po 50 letih glasbene kariere se res ne rabiš več dokazovati.
Če ste z izidom zgornje plošče pričakovali novi Perfect Strangers (1984), ste se zmotili. Deep Purple so namreč že dolgo nazaj vstopili v fazo studijskega avtopilota, se pravi v tisti del kariere, v katerem mladostniško eksperimentiranje nasledi skrb za zapuščino. Poleg tega pa so gospodje ugotovili, da lahko z imenom Deep Purple zaslužijo več kot s samostojnimi nastopi. Se spomnite kakšnega hita iz Gillanove solo kariere, ki bi ga vsaj dvakrat tedensko slišali na radijskih postajah?
Drugače pa gre za soliden album, ki bo, če gre res za slovo, predstavljal lep zaključek sage o Deep Purple.
