Če se plošča začne z javnim pozivom, da se v državi vzpostavlja policijska ura in da je narod na robu državljanske vojne, potem je jasno, da je hudič vzel šalo.
O albumu ‘Bloodlust’
Legendarni rap / metal / hardcore koletkiv Body Count, kateremu poveljuje vedno ostri Ice-T je sicer že od nekdaj zamišljen kot glasbena gverila, kot surova alternativa vsem glasbenim trendom, kot glas ljudi, pahnjenih na rob družbe.
Po odmevnem reunionu, ki je pri mnogih zbujal dvome glede vprašanja, če so Body Count in Ice-T še vedno zmožni renčati, ne da bi se pri tem spremenili v parodija samih sebe, je banda s prehodnim ploščkom ‘Menslaughter’ celotno glasbeno sceno brcnila v jajca in pokazala, kdo je njen pravi šef.
Letos pa se je skupina vrnila s šestim studijskim albumom ‘Bloodlust’ in znova dokazala, da je imuna na pomehkuženost in sentimenalizem.
Skozi 11 pesmi tako prisluhnemu značilnemu prepletanju uličnega rapa, produkcijsko umazanega hardcora ter ostrih političinih in družbeno angažiranih sporočil, ki ne poznajo cenzure in politične korektnosti.
Glede na ‘trumpovsko’ stanje Amerike to niti ni presenetljivo, saj so nasilje, rasizem ter družbena izključenost žal postali del njihovega vsakdana.
Ice-T kot srboriti vokalist premore ogromno jeze in energije, da se mu leta niti najmanj ne poznajo. Plošček medse sprejme tudi veliko eminentnih gostov predvsem metal scene; od Dava Mustaina, Randyja Blytha pa vse do Maxa Cavalere, ki pustijo svoj značilen pečat, hkrati pa poskrbijo za zvočno raznolikost albuma.
‘Bloodlust’ je album jeze, ki zadane v polno, pa četudi tako glasbeno kot vsebinsko ne gre za presežek. Ampak Body Count so še vedno relevantni del scene, pa če vam je to všeč ali ne.
