BLACK SABBATH: ‘The End: Live’ (2017)

Pionirji heavy metala Black Sabbath so se 4. februarja 2017 poslovili s koncertni odrov. Tako je, Iommi in druščina so po 49. letih obstoja (za vedno?) pokopali bend, ki je v času svojega obstoja, sploh v svojih zgodnjih dneh, postavil temelje za skoraj vse podzvrsti metala.  A, ker to ni članek, v katerem bi raziskovali zgodovino in vpliv zasedbe, se bom v nadaljevanju posvetil obravnavi, kot kaže, poslednjega »svežega« dokumenta izdanega pod imenom Black Sabbath.

Je to slovo za vedno?

Vinilna izdaja koncertnega albuma The End Live (2017) s seboj prinaša trojno dozo prvovrstnega metalskega zvarka, prvotno ustvarjenega med letoma 1968 in 1979 – material s (psevdo)združitvene plošče Reunion (1998) in albuma 13 (2013) tokrat ni bil izvajan.

Začetek? Več kot obetaven. Če ste si trojec Osbourne-Iommi-Butler, bobnar Ward je zasedbo zapustil malo po najavi združitve leta 2011, ogledali v sklopu poslovilne turneje, boste vedeli o čem govorim.

Stran A odpira ‘Black Sabbath’, ki ji sledita ‘Fairies Wear Boots’ in ‘Under The Sun (Everyday Comes & Goes)’. Tri skladbe, trojni užitek in trojni dokaz, da se gospodje lahko še vedno brez težav kosajo s podmladkom. Tudi s pravnuki, če je treba!

Izdelek, ki bo navdihoval generacije zanamcev

Tudi stran B nadaljuje pot, ki jo je začrtala njena predhodnica, saj  ‘After Forever’  in ‘Into The Void’ znova potrdita že znano. Pred nami je izdelek, ki bo nedvomno navdihoval tudi generacije zanamcev.  Enako velja tudi za ‘Snowblind’ bendov poklon sneženim časom, brez katerih bi bila plošča Vol. 4 (1972) zagotovo drugačna.

Stran C odpira predstavitev benda, sledi pa ji ‘War Pigs’. Klasika s plošče Paranoid (1970), ki kljub dejstvu, da gre skladbo, katero smo slišali prevečkrat, znova doseže svoj namen. ‘Behind The Wall Of Sleep’  poskrbi, da začetni elan ne zbledi tudi v zaključnem delu tretje strani, saj je tu že ‘Bassically/NIB’, kjer nam Geezer Butler (znova) dokaže, kako podcenjeno je njegovo basiranje.

Stran D odpira ‘Hand Of Doom’ , spomenik drogeraškim odvisnostim, s katerimi so se v vojni – in v časih po njej – soočali vietnamski veterani. Še ena sabbathovska popolnost, ki se nadaljuje tudi z venčkom ‘Supernaut’ – ‘Sabbath Bloody Sabbath’ – ‘Megalomania’ in z bobnarskim solom ‘Rat Salad’, kjer Tommy Clufetos  potrdi legitimnost svojega nasledstva.

Občutek ostaja enak

Stran E začenja ‘Iron Man’, s katero se skupina vrača v svoje zlate čase. Res je, slišano že tisočkrat, a občutek ostaja enak tistemu, ko smo skladbo slišali prvikrat. Ploščo zaključuje ‘Dirty Woman’, prezrt biser s plošče Technical Ecstasy (1976), pri katerem so vsi žarometi obrnjeni v Tonyja Iommija in njegovo soliranje.

O, ja. Vrhunec se nadaljuje tudi na strani F, s skladbo ‘Children Of The Grave’. Danes, znova, več kot aktualno svarjenje pred jedrsko vojno, ali pa domiselna referenca na otroški križarski pohod iz 13. stoletja. Kdo bi vedel? Koncertni album zaključuje ‘Paranoid’, singel, ki ga je bend ustvaril zaradi polnjenja prostorskih kapacitet plošče … Zgodovino poznate!

Ohranitev integritete ali prezgodnje slovo?

Z izidom koncertnega dokumenta so Black Sabbath dokazali, kaj pomeni, ko človek preneha na vrhuncu, ko ohrani svojo integriteto in se ne spremeni v nostalgični akt.

Se pa zdi ob dejstvu, da je kitarist Iommi javno naznanil, da, vsaj kar se tiče njega, slovo ni dokončno – skupina naj bi se poslovila le od promocijskih turnej – in da sam ostaja naklonjen morebitnim enkratnim združitvam oz. morebitnim nadaljnjim studijskim projektom nekoliko prenagljena. Slovo je bilo namreč razglašeno na vrhuncu Iommijeve bolezni, ki pa je slednjo, kot kaže (začasno?) premagal.

Je pa potrebno pri postavljanju napovedi paziti še na eno spremenljivko, na Ozzyjevo soprogo in managerko Sharon. Mar ni zanimivo, da je slednji, manj kot leto po slovesu Black Sabbath, tudi sam najavil poslovilno turnejo?