Avstrijski megashow – Alice Cooper + Europe

Alice Cooper Band in Europe zažgali Stadthalle.

Kdor je v preteklih letih zamudil dva bolj privlačna koncerta na naših tleh, je imel 27. novembra na Dunaju lahko na mah popravni izpit. V največji dunajski koncertni dvorani, Stadthalle, je nastopil boter shock rocka Alice Cooper, s podporo nič manj legendarnih Europe.

Švedski klasiki Europe, ki so se po premoru med letoma 1992 in 2003 več kot uspešno zavihteli nazaj med največja imena rocka, niso niti malo izgubili na naboju. Po začetnem glamerskem nadihu v osemdesetih in devedesetih, so po premoru svoj stil nekoliko spremenili in ojačali. Njihov zadnji, letošnji album Walk The Earth’, s katerim se trenutno predstavljajo, kaže na zmes precej različnih pristopov, ki pa so se pri publiki izkazali za dobro sprejete. (Kaj o ‘Walk The Earth’ meni naš Nejc, pa si lahko preberete tukaj).

Zasedba je trenutno slična tisti klasični, ki jo poznamo iz ‘The Final Countdown’ iz leta 1986 – z Johnom Norumom na kitari, Johnom Levénom na basu in Micom Michaeliem na klaviaturah. Na bobnih ostaja Ian Haugland, na vokalu pa seveda nepogrešljivi Joey Tempest. Slednjemu čas kar dobro prizanaša, tako vokalno kot tudi na videz. Zasedba je imela na voljo nekje okroglo uro, v kateri so dobro razporedili nekaj zimzelenih – od ‘Superstitious’, ‘Cherokee’, ‘Rock The Night’, do novejših ‘Last Look as Eden’ ali ‘War of Kings’, ‘Days of Rock N’ Roll’ in tako dalje. Vzeli so si torej kar nekaj skladb iz predhodnega albuma ‘War of Kings’ iz leta 2015, previdno pa so predstavili tudi 20. oktobra izdan ‘Walk The Earth’. Poleg naslovne skladbe so predstavili še ‘The Siege’ in, kot prvič v živo, tudi z močjo nabito ‘GTO’. Europe se očitno starajo kot dobro vino. Še vedno znajo navdušiti publiko ter nastopiti nasmejano in zelo energično. Kljub izjemno majhni površini odra na voljo.

Za zaveso se je namreč pripravljal vizualni šov na šestnajsto potenco. Od markantnega Alicea Cooperja tako ali tako ne bi pričakovali niti malenkost manj. Od leta 1969 je izdal blizu 30 studijskih albumov, o upokojitvi ne duha ne sluha. Od nepreglednega števila glasbenikov, s katerimi je sodeloval v nadpovprečno dolgi karieri (ki več kot brezdvomno še traja), mu je veliki met s personelom uspel v 2011. S prihodom svetlolase rakete Orianthi (prav tiste Orianthi Panagaris, ki je Bon Joviju odtujila Samboro), se je atraktivnost benda povečala za faktor dva. Sodelovala je na dveh svetovnih turnejah, nato pa se posvetila drugim projektom. Njena naslednica, na las sličen blond angel Nita Strauss, ki jo ob boku Cooperju videvamo še danes, jo je več kot vredno nasledila ali celo prekosila. Nita, the ‘woman of mass distraction’, ki s samostojno solo točko pusti odprtih ust tudi najbolj zlobne jezike.

Na odru tako naenkrat stojijo kar tri kitare (še Ryan Roxie in Tommy Henriksen). Poleg je seveda še obvezna ritem sekcija (Chuck Garris in Glen Sobel). Že samih šest obligatornih članov zna pretanjeno koreografično poskrbeti za šov, ker pa atrakcij ni nikoli preveč sta tu še dve izjemni plesalki. Prva je ljubko mavrično dekle, ki s skokom iz roza škatle večkrat poskrbi za menjavo garderobe. Drugi lik pa je burleskna punčka na navoj ter psihotična medicinska sestra, ki je v ospredju predvsem pri komadu ‘Kills’ – ko sledi slavno obglavljanje z giljotino. Izrazni ples z elementi baleta je tekom turnej nemalokrat odplesala Cooperjeva hči, izjemno nadarjena Sheryl Cooper. Pika na i pa so zagotovo še v kombinezone z okostjem maskirani stage-handi, ki imajo z bogato scensko podobo nemalo dela.

No more Mr. Nice Guy nam je na setlisti privoščil pribljižno dvajset komadov, ki so zajeli kar nekaj mega uspešnic, ne pa vseh – od ‘Billion Dollar Babies’, ‘Feed My Frankenstein’, ‘Paranoiac Personality’, ‘I’m Eighteen’, ‘Under My Wheels’, ‘Poison’ do obligatorne ‘School’s Out’ za končni pozdrav. Skratka, klasični Alice Cooper – ravno prav šokanten. Že sama turneja nosi ime Spend the Night with Alice Cooper Tour’, kar namiguje na vrhunsko dodelan šov. V tako močni podpori izjemnih vsestranskih glasbenikov za zraven, se njegov ne ravno presežen vokal hitro izgubi. Kar niti ni boleče, we itak came for the show. And Nita.